Golobova zahvala Levici in civilni družbi

Čakam. Na preprosto, človeško “hvala”. Čakam, da Robert Golob jasno in brez zadržkov prizna, da njegova zmaga ni bila samo njegova.

Ker ni bila.

Bila je tudi zmaga tistih, ki so verjeli, da je treba v nekem trenutku stopiti korak nazaj. Bila je zmaga volivcev Levice, ki so – tudi taktično – prispevali glasove Gibanju Svoboda, da bi lahko premagala SDS. In bila je zmaga civilne družbe, ki je dolgo časa tlakovala teren, preden so se odprla volišča.

Zato me boli, ko danes poslušam kakšnega analitika, da je ta rezultat (pet poslancev) pač “doseg” Levice. Da je dobila, kolikor je vredna. Kot da ni bilo zavestne odločitve ljudi, da del svoje podpore preusmerijo. Kot da to ni bila politična žrtev.

In ja, besede Luka Mesca, da so volivci glasovali taktično, se mi zdijo opis realnosti. Zato čakam. Na priznanje, da brez Levice rezultat ne bi bil takšen, kot je. Da brez njenih volivcev in brez pritiska od spodaj tudi zmage ne bi bilo.

In ob tem tudi upam, da Golob ne bo naredil koraka, ki bi to zaupanje dokončno izničil. Da bi sestavil koalicijo brez Levice, denimo z NSi in Demokrati. To bi bila izdaja. Izdaja tistih volivcev, ki so v ključnem trenutku prispevali svoje glasove za skupni cilj.

Pričakujem politični spomin. In predvsem to, da se zaupanje, ki je bilo dano, ne vzame kot samoumevno. Zmagovalci bi to morali vedeti.