Koncesionarstvo – trojanski konj našega zdravstva

Ob uvedbi koncesij v naši državi sem se kot ena prvih zdravnic udeležila usposabljanja za njeno pridobitev. Najprej v okviru Gea College, za tem pa še v okviru Zdravniške zbornice. Na zadnjem je bila z menoj tudi mlajša kolegica in sodelavka. Takrat sem v koncesionarskem delu videla navdušujočo svobodo možnosti, da bom lahko za paciente tako najbolje poskrbela. Izjemno velik izziv mi je že takrat pomenila misel iz Prapočela Stvarstva, da naj svoboda hodi z roko v roki z največjo odgovornostjo.

A obe s kolegico sva se kasneje odločili drugače. Ostali sva v kolektivu najinega zdravstvenega doma. Ona je kot specialistka družinske medicine ob svojem ambulantnem delu postavila na noge še odlično reševalno službo, jaz pa sem kot specialistka pediatrije ustanovila in vodila še center za preventivo in zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog. V teku let sva prevzeli tudi direktorjevanje, ona celo dva mandata. Zaradi velikega priseljevanja sva se uresničevali še v dograjevanju in prenavljanju delovnih prostorov za nove programe. Ob tem zaradi ZUJF-a nismo smeli zaposlovati novih ljudi in tako smo morali zaposleni vse potrebno opraviti v nadurah. Za češnjo na torti sva s kolegico v “naš najlepši in najboljši zdravstveni dom” - kakor smo sami zase izumili opis, ki precej dobro drži še danes, ko ga vodi diplomirana medicinska sestra, magistrica zdravstvenih ved – prinašali še pokale iz svetovnih prvenstev zdravnikov v smučanju in to počeli še po upokojitvi.

Odločitve za opustitev koncesije nisem nikoli obžalovala. Nasprotno. Že kmalu sem spoznala, da pomeni koncesionarstvo lahko tudi drugačne dobrobiti od tistih, ki sem jih sanjala zase. Prvo neljubo presenečenje je prišlo že zgodaj. Iz enega od sosednjih zdravstvenih domov je prišla vest, da naj bi bila prvim pacientom ob vpisovanju v ambulante koncesionarjev sporočena želja za predhodno prenehanje kajenja in pitja. Ne bom diskutirala o možnih pozitivnih učinkih take spodbude za abstinenco. Bom pa povedala, da je tak “ljudski glas” usmeril kar nekaj starejših oseb iz tistega kraja v pediatrično ambulanto ene od mojih starejših kolegic. Menda se je več kot pol ulice njenih sosedov opredelilo kar v njeni ambulanti. Ker so se bali, da bi bili zaradi svojih bolezni zavrnjeni. Večinoma so bili starejši. “Kaj pa naj bi naredila?” mi je rekla v svoji stiski.

Drugo neljubo presenečenje me je čakalo, ko so na Polikliniki nenadoma prenehali opravljati UZ pregled novorojenčkovih kolkov. Kaj vse smo počeli, da smo mamam iskali možnosti pregledov na drugih lokacijah?! Nekoč pa me je poklicala mamica, ki je pri meni opredelila že tretjega otroka. Prva dva sta bila z napotnico za UZ pregledana na Polikliniki. Za tretjega pa so ji ob naročanju na Polikliniki rekli, da naj ga pač opravi kje drugje, če želi, pa lahko pokliče to in to številko. Res so ji tam naredili UZ. Morala pa ga je plačati, čeprav ga je opravil isti ortoped kot pred leti prvima dvema na Polikliniki. To se ji je zdelo čudno in meni tudi. Pa sem klicala tisto številko in z nekaj vztrajanja dobila ortopeda. Da imajo “zelo lepe prostore, v katerih lahko mamice tudi v miru podojijo …”, sem slišala, sama pa povedala, da je to lepo, da pa ima v Sloveniji vsak novorojenček pravico do UZ kolka na napotnico in naj mami denar vrnejo. Ni šlo zlahka, a so ga. Nato sem klicala ZZZS in sporočila sum korupcije z dvojnim zaračunavanjem - ZZZS in staršem. Ti zapleti so bili le eden od kamenčkov v mozaiku kasnejšega sodnega postopka proti nekaterim zdravnikom UKC Ljubljana.

Nekoč mi je oddaljena znanka pokazala nek svoj izvid specialista koncesionarja. Po prebranem nisem razumela, zakaj ji je predlagal še preglede pri dveh drugih specialistih. “Kakšne težave pa imate?” “Nobenih. Ampak je rekel, da bi bilo dobro, da bi me pregledala še onadva.” Po nekaj dneh nemira sem pogledala telefonski imenik. V koncesijski družbi z njenim specialistom sta delala še zdravnika tistih dveh specialnosti.

S podobnimi strastmi čakalne vrste podaljšujejo kar pacienti sami. Kadar iščejo preiskave tudi za stanja, za katera specialistične obravnave ne bi potrebovali. Tisti s (pre)velikimi osebnimi pričakovanji tako skrbijo tudi za razcvet “zavarovanj mimo vrste”.

Nenazadnje pa naj obelodanim še moj kritični pogled na župane. Ti so najbolj odgovorni za slovensko vsesplošno zlorabo koncesionarstva na primarni ravni. Iz prvotne ideje, da naj bi s tem blažili manko zdravnikov v odročnih in za zaposlitev manj zanimivih krajih, so marsikje ustvarjali politične koalicije prav s tistimi zdravniki, ki iz koncesionarstva kujejo še druge vrste profitov. Predvsem tiste osebno prestižne. Npr. zavračanje cepljenja. Na to sem kot pediatrinja še posebej občutljiva. Tako se najdejo župani, ki dopustijo izgradnjo koncesionarskih centrov celo v lasti ljudi, ki niso zdravniki. In to si privoščijo narediti v občini, ki ima že leta dolgo enega najbolje vodenih zdravstvenih domov. Kaj je to drugega kot rušenje struktur javnega zdravstva!? Ob tem pa povsem razumem tiste mlade kolegice in kolege, ki delo v zdravstvenem domu zamenjajo za delo pri koncesionarju - ker so tam prostori lepši, vzdušje bolj prijazno, delovni čas prilagodljiv in lahko tudi skrajšan.

Nedavno sem našla poročila za ZDA, da je preživetje pacientov v urgentnih službah precej slabše, kadar so te v lasti zasebnikov nezdravnikov. Strinjam se, da so nekateri zdravstveni domovi v Sloveniji slabo vodeni. Da imajo nekatera vodstva neprimeren odnos do strokovnega in osebnega razvoja zaposlenih. Da nekatere kolektive uničuje slaba organizacija dela, še bolj pa slaba komunikacija in ošabnost nadrejenih in zaposlenih. A jasno stojim za prepričanjem, da je v Sloveniji vredno iskati izboljšave javnega zdravstva.

Naše primarno zdravstvo se je razvilo v slovenskega paradnega konja še v času SFRJ. Danes pa se vzdržuje nad gladino predvsem z neizmerno predanostjo mnogih zaposlenih tistemu poslanstvu, ki ga živijo iz globin svoje ljubezni do ljudi. Nekateri zdravniki in drugi zdravstveni delavci živijo umaknjeni v tišino svojega vse težjega in vse bolj ogroženega dela. Med njimi so tudi nekateri koncesionarji. In potem so še tisti, ki zmorejo v sebi najti celo toliko strasti do življenja in dela, da svoje znanje in srčnost prenašajo v javno sfero še preko društev bolnikov, za katere delajo. To spoznanje se me je globoko dotaknilo ob dveh nedavnih dogodkih. V Novi Gorici je bilo to ob 43. slovenskem tednu boja proti raku. Tam je kolega Vudrag uvodoma predstavil peto revizijo Evropskega kodeksa proti raku, gospod Samo Podgornik, ambasador programa SVIT, navdihujočo zgodbo svojega preživetja, koordinatorica preventivnih programov za Novogoriško regijo (poleg SVIT še DORA in ZORA), specialistka družinske medicine Polona Campolunghi Pegan iz ZD Nova Gorica, pa je označila kot pomemben element uspešnosti vsake preventive prav čas, ki ga potrebuje zdravnik za komunikacijo s svojimi pacienti. Drugo odlično izkušnjo sodelovanja bolnikov in zdravnikov pa sem doživela dan za tem v Državnem zboru. Tja sta Zveza slovenskih društev za boj proti raku in združenje Europa Donna ob dnevu ozaveščanja o HPV povabili strokovnjake in paciente na predstavitev uspešnosti in zato nujnosti zaščite s cepivom proti HPV. To se izvaja v obdobju pred puberteto, zato v šestem razredu. ZZZS omogoča brezplačno cepljenje vsem osebam do dopolnjenega 26. leta. S takšnim sodelovanjem številnih deležnikov družbe (številnimi ministrstvi, šolami, zdravstvenimi inštitucijami, društvi bolnikov in mediji) so npr. v Španiji v Murciji dosegli 98% precepljenost.

Tak združen uspeh si želim tudi za Slovenijo. S kockanjem političnih preferenc se zdravstva pač ne bo dalo popraviti. Popravimo ga lahko le skupaj: zdravniki in bolniki ter odločevalci. A le ob razumevanju, zakaj je vredno biti in ostajati dober človek.