Uvodnik / Grega Repovž: Prestopni rok

Rezultati volitev so res zagatni. A nekaj tolažbe imamo pri tem: takšni rezultati so dejansko stalnica v skoraj vseh demokratičnih državah. Na Nizozemskem so zagato pred kratkim rešili z manjšinsko vlado, v Belgiji pred slabim letom z izjemno, tudi za Belgijce nenavadno mešano koalicijo. Slovenci tudi nismo kaj zelo posebni v svoji razdeljenosti. Tako kot niso nove stranke nobena anomalija, ampak normalnost demokracije. In ko smo že pri tem: tudi novi obrazi so normalnost. Tudi zunajsistemske stranke, kot je Resni.ca, so nekaj normalnega, ne nazadnje smo imeli v petih sestavah parlamenta na primer v njem Slovensko nacionalno stranko. Vse, kar se je zgodilo na teh volitvah v Sloveniji, je bolj normalno, kot se nam zdi, zagate, v katerih se znajdejo politične stranke po razglasitvi rezultatov, pa so prav tako čisto običajne. Je pa seveda vse skupaj zelo naporno, čas za te težave pa prekleto slab, saj so mednarodne okoliščine, politične in ekonomske, vse bolj zapletene.

Kaj vemo in česa ne vemo torej dobrih sto ur po volitvah? Vemo, da si razen v SDS in morda v Gibanju Svoboda nihče ne želi predčasnih volitev. Pri predčasnih volitvah bi prišlo do koncentriranja glasov v obeh največjih strankah, kar pomeni, da bi bile majhne stranke po volitvah še manjše ali pa se sploh ne bi uvrstile v državni zbor. A rezultat je žal pri tako ponovljenih volitvah običajno zelo podoben, le velike stranke si priborijo razdeljene glasove – in politiki se morajo spet lotiti tistega, česar niso mogli narediti že v rednem krogu volitev.

Vemo tudi, da so mogoče presenetljive rešitve. Slovenija v skladu z ustavo do vlade pride v dveh korakih. Prvi korak je izvolitev mandatarja za sestavo vlade. Drugi korak je izvolitev same vlade. Podobno pat pozicijo med poloma, kot jo imamo v tem trenutku, je na primer leta 1997 presekal poslanec krščanskih demokratov Ciril Pucko s svojim prestopom k liberalnim demokratom. Šele ta prestop je omogočil dr. Janezu Drnovšku, da se je začel pogovarjati s Slovensko ljudsko stranko in sestavil mešano koalicijo. Mimogrede: mešane koalicije so tudi nekaj normalnega v Sloveniji, celo Janševe so bile praviloma mešane.

Kaj še vemo? Vemo, da imajo dosedanje koalicijske stranke, Svoboda, SD in Levica, zdaj skupaj 40 poslancev ter da ima Janševa oznanjana predvolilna koalicija, SDS z NSi, 37 poslancev. Nekateri h koaliciji SDS in NSi danes avtomatično prištevajo tudi Demokrate Anžeta Logarja. Ne brez razloga. Prvi razlog je, da je preveč vezi med SDS in Demokrati, da bi avtomatično verjeli v samostojnost te stranke, pri čemer kažemo na dejstvo, da je 20 kandidatov Demokratov še pred kratkim delovalo v SDS in da so prestopili k Demokratom, ne da bi Janša protestiral. Tu je še lupina stranke Konkretno, ki jo je SDS prepustila Demokratom, čeprav se je s tem odrekla tudi denarju te stranke. Vemo tudi, da smo to igro enkrat že videli: šlo je za Državljansko listo Gregorja Viranta, ki se je ves predvolilni čas leta 2011 neusmiljeno obdelovala z Janšo, zdelo se je nemogoče, da bi stopila v koalicijo z njim, a se je zgodilo prav to. A temeljna razlika med letom 2011 in 2026 obstaja: ne ena ne druga stran, noben trojček torej, ne more sestaviti vlade sam. A to še ni vse, situacija je namreč celo obratna: če se Demokrati odločijo, da bodo pristopili kot konservativna stranka k dosedanji koaliciji, nova koalicija štirih strank s tem dobi večino v državnem zboru, sicer šibko, pa vendar ima večino za imenovanje mandatarja. Tako kot je Virant to lahko omogočil Janši leta 2011, tako lahko to Logar naredi zgolj v nasprotno politično smer. Če Demokrati danes podprejo SDS in Janšo, pa ta koalicija še vedno nima večine. Situacija torej še zdaleč ni enaka, kot je bila leta 2011.

Zakaj izpostavljamo volitve mandatarja? V trenutku, ko namreč nastane večina za izvolitev mandatarja, se vse spremeni tudi za druge politične stranke. V trenutku, ko je mogoče izvoliti mandatarja, ko torej obstaja neka vsaj minimalna večina za oblikovanje vlade, morajo namreč druge stranke ponovno premisliti svoje pozicije. Tako je vedno, saj se pozicije moči avtomatično spremenijo. Govorimo na primer o Novi Sloveniji. In seveda govorimo tudi o stranki Resni.ca. Na tej točki se moramo vrniti v leto 1997 in spomniti, zakaj je bil tako pomemben prestop poslanca Pucka. Šele po njegovem prestopu so stekli pogovori med LDS in SLS. Pred tem se predsednik SLS Marjan Podobnik z LDS in Drnovškom ni želel pogovarjati.

Hecno je, kako pogosto so v politiki najšibkejši hkrati tudi najmočnejši – in hkrati še vedno najšibkejši. Seveda pri tem mislimo na Anžeta Logarja. Morda se te volitve zanj res niso končale tako, kot je računal, ko je ustanovil stranko (če je bil to res njegov samostojni projekt). A če je res njegov namen graditi novo konservativno stranko, če torej resno misli, da mora SDS, ki je skrajno desna stranka tudi na evropskem zemljevidu, dobiti končno resno konkurenco in izgubiti primat na desni, so mu volitve jasno pokazale, da biti zgolj malo drugačen od Janše ne prinaša toliko glasov, kot je upal. To ne nazadnje počne Nova Slovenija že od leta 1993, pa res nikoli ne preseže desetih odstotkov, predvsem pa Janši ne odščipne nobenega glasu.