Javna pamet / Jože Vogrinc: Ste izgubili glavo?

Izidi volitev prinašajo nevzdržno negotovost. Zato je najpomembneje, da ne izgubimo glave. Če ste jo izgubili, naj se vaši bližnji potrudijo, da vam jo spet nataknejo. Če so jo izgubili oni, jo poiščite vi in jim jo spet postavite na pravo mesto. To pomoč smo si dolžni vsi med seboj.

Kdo smo tu »vsi«? Ne samo volivci in volivke dozdajšnje koalicije. Tudi tisti levičarji in socialisti, ki so s soliranjem dozdajšnji koaliciji preprečili, da bi ohranila večino v državnem zboru. K »vsem« spada civilna družba, sem spadamo vsi, za katere je vrednota ljubezen do bližnjega, ne priznamo pa krščanstva sovraštvu do drugačnosti, povzročanju kaosa in nasilnosti vse do genocida. Tisti, ki ne smemo ostati brez glave, nismo samo državljani Slovenije, pač pa vsi miroljubni ljudje, prebivalke in prebivalci zelenega planeta.

Na teh volitvah ni zmagal nihče. Spopad se nadaljuje. Boj za civilizacijo kontra barbarstvu se nadaljuje in postaja še resnejši, še usodnejši. Medtem ko bo Robert Golob sestavljal vlado, ki je ne more sestaviti brez vključitve sil, ki jo bodo rušile od znotraj, če bodo v njej, ali od zunaj, če jih tam ne bo, bo dogajanje v svetu iz dneva v dan pritiskalo na vse nas s svojo težo. Pod zastavo genocidnih posnemovalcev nacizma, uničevalcev demokracije, zanikovalcev podnebnih sprememb padamo v brezno pridušene, a povsod tleče vojne. Razmere se zaostrujejo iz ure v uro, in kar se nam je zdelo nemogoče, postaja mogoče, kar pa je bilo zaželeno in se je zdelo na dosegu roke, se izmika v nedosegljivost.

V takih razmerah je lahko odločanje volivk in volivcev že čez nekaj tednov, kaj šele čez nekaj mesecev povsem drugačno kakor danes. Tako je bilo tudi v dvajsetih letih prejšnjega stoletja v Italiji, ko so liberalne sile prepustile državo in družbo fašističnim ustrahovalcem, in v tridesetih letih v Nemčiji, ko se je Hitler po relativni zmagi na volitvah takoj lotil nacistične demontaže demokratičnih institucij in vzpostavljanja totalitarne vladavine spoja stranka plus kapital.

Kaj konkretno to pomeni za slovensko družbo po 22. marcu 2026? Na spremenjeni podlagi, na spodmaknjenih tleh se boj nadaljuje, že odkar so se na zaslonih pojavili prvi delni izidi volitev. Da bo prvi poraženec najprej razglasil volitve za ukradene, po znanih izidih pa takoj napovedal nove volitve, smo pričakovali. To ni bistveno. Bistveno je dogajanje v glavah vseh ljudi, v institucijah onkraj strankarskih vodstev, v organizirani in neorganizirani civilni družbi. Pomembno je, da preiskovalni organi intenzivirajo in pospešijo preiskovanje spodnašanja suverenosti Slovenije ob pomoči tujih tajnih služb; da se sodstvo ne prestraši sil, ki mu hočejo vzeti neodvisnost; da se korupcija izsledi in kaznuje ne glede na to, kdo so krivci. Najpomembnejše pa je »molekularno« delo (Gramscijev pojem) v civilni družbi, med ljudmi.

V tednih pred volitvami je po družabnih omrežjih mrgolelo pozivov, naj gremo volit. Težava teh sporočil je bila, da so jih tisti, ki so tako ali tako šli na volitve, pošiljali drug drugemu. Niso dosegla tistih, ki bi jih morala. Sam sem se prepričal, da sta nasilnost in kaos, ki ju je na TV-soočenjih namerno podžigala desnica, manj politično misleče odvrnila od volišč, češ da so »vsi isti«.

Da ni že na teh volitvah razločno zmagala zarota fašistov, sionistov in klerikalcev, je zasluga civilne družbe, pretežno organizirane v NVO. Sovraštvo, projicirano v Niko Kovač, je poosebitev idejnega barbarstva. To sovraštvo je povsem razumljivo: Nika pooseblja prizadevanja pretežno anonimne množice aktivistk in aktivistov zunaj strank, ki je bila v boju zoper barbarstvo (tudi barábarstvo) veliko odločnejša od levih strank samih. Ta zagon se mora po volitvah nadaljevati in poglobiti. Doseči mora tudi tiste, za katere se navadno uporablja zmerjavka, da so apolitični. Tudi ti niso »vsi isti«. Največ jih je razočaranih nad mršavim izplenom politike in prepadom med obljubami strank in učinki njihovega dejanskega delovanja. Tega prepada ni mogoče premostiti z dobro voljo strank ali z izvolitvijo še ne pokvarjenih novih obrazov. Ta prepad je dejanski in je posledica skrčenja prostora skupnega in javnega v družbi. Je posledica delovanja velekapitala, ki si podreja celotno funkcioniranje držav in družb in privatizira tudi storitve v skupnem družbenem interesu, ki so bile doslej domena države.

Treba se bo sprijazniti s tem, da bo za uveljavljanje skupnega interesa morala več narediti civilna družba, saj se ne more več zanašati, da bo država to počela sama od sebe, namesto ljudi. Država ne zastopa skupnega družbenega interesa kar sama od sebe. K temu jo moramo prisiljevati vedno znova in marsikaj bi sami naredili bolje od nje. Treba je pritiskati nanjo in si predvsem zagotoviti, da bo dovoljevala in omogočala samoorganizacijo družbe. Kar smo videli na delu med volilno kampanjo na levici, je bila samoorganizirana družba.

Prihodnost je mogoče rešiti samo s potopitvijo aktivizma v ljudstvo, prezirano in prezrto kot domnevne žrtve populizma. Mir, svoboda, samostojnost, solidarnost z drugimi presegajo svetovnonazorske meje. Presegajo identitarno politiko levičarstva in socializma. Zahtevajo odprtost do tujih misli in besed. Zahtevajo medsebojno zaupanje, ki ga zdaj ni. Zahtevajo »mostogradnjo«, kompromis, pretvorbo sovražnikov v zgolj nasprotnike, ki si morajo v bistvenem priznavati in gojiti tudi zavezništvo. Zahteva pogum, a za pogum je organizirana civilna družba dokazala, da ga ima.

Naloga je več kakor težavna. Dovolj dela je tudi za tiste socialiste in zelene, ki jim je bližje delanje skupnosti od spodaj kakor »visoka« politika. Krovni pojem levice pa si zasluži, da ga upokojimo, nato pa si skozi nove boje skombiniramo novo identiteto.