Ekonomija / Dr. Bogomir Kovač: Asteroid 10195

Sredi marca 2026 je v starosti 96 let umrl eden najbolj znanih in vplivnih javnih intelektualcev sodobnega časa – Jürgen Habermas. Njegovi razmisleki o deliberativni demokraciji, javni sferi kot komunikacijski infrastrukturi sodobne družbe, vlogi kapitala in birokracije v »kolonizaciji vsakdanjega življenja«, normativni vlogi kulture in politični legitimnosti so politični kanon sredi norosti sedanjega časa. Habermas je bil vseskozi nekonvencionalen mislec, predvsem pa strasten udeleženec javnih razprav. Bil je osrednji intelektualni akter razreševanja povojnega »nemškega vprašanja«, neutruden kritični zagovornik drugačne institucionalizacije EU, večen iskalec dialoga in miru. Njegove teoretske intervencije so bile vedno na pol poti med institucionalno vpetostjo neoliberalnega družbenega projekta in moralno držo nujne družbene emancipacije. Habermas je zadnji veliki glasnik povojnega socialno vzdržnega tržnega reda. Njegova smrt dejansko simbolizira zaton razuma in demokracije, socialne države in globalnega ekosocializma.

Habermasova domala stoletna življenjska pot je bila polna prelomnic. Podobno kot vrsta nemških intelektualcev od Günterja Grassa dalje je kot član Hitlerjeve mladine rasel v senci zločinskega nacističnega režima. Strah pred novo reinkarnacijo nacionalsocializma je odločilno zaznamoval njegovo politično prepričanje. Še kot študent je leta 1953 razgalil Heideggerjev odnos do nacizma, intelektualno spoštovanje Arendtove je tu zamenjal s politično odgovornostjo intelektualca. Spopad z novo levico Dutschkeja in Cohn-Bendita se je končal s kritično Habermasovo obsodbo novega »levega fašizma«. Frankfurtska šola, posebno Adorno in Horkheimer, je oblikovala njegov kritični duh, toda slepim ulicam marksizma se je ognil prej kot mnogi drugi. Njegovi politični angažmaji so bili polni obratov. Podprl je Natovo intervencijo v Srbiji (1999) zaradi genocida v Bosni in na Kosovu, zanikal pa ga je v odnosu Izraela do Palestincev v Gazi (2025). Nasprotoval je koaliciji voljnih v Iraku (2003), podprl pa je vojno v Ukrajini (2023) … Bil je državljan levice, toda nikoli ni vstopil v nobeno stranko. Njegov kozmopolitski duh se je izognil Sartrovi politični odisejadi.

Habermas velja za enega največjih mislecev demokracije. V ospredju je »razpravljalna (deliberativna) demokracija«, ki je bolj odvisna od aktivne »racionalne komunikacije« kot neposredne volilne izbire. Za demokracijo je glasovalni volilni cirkus manj pomemben kot odločanje prek razumne in polemične javne razprave. Alokacija dialoških argumentov šteje zanj več od volilne redistribucije moči. Zato je javni prostor kot nekdaj antična agora sredstvo komunikacije, dogovor je jezikovna interakcija, ki najbolj izenačuje ljudi. Komunikacija, in ne denar, je temeljna mera vrednosti demokracije. Tržna logika in državna birokracija sta si podredili »življenjski prostor« ljudi, vrniti ga je treba kritični civilni družbi, aktivistični javni sferi, njihovim pritiskom na etablirane odločevalce. Če ljudje izgubijo upanje in zaupanje v lastno moč političnega delovanja, demokracijo zamenja avtokracija elit. Kriza politične legitimnosti pa je pokop demokracije. Civilna družba v Sloveniji leta 2022 in kasneje tudi Glas ljudstva sta del te dragocene Habermasove dediščine.

Habermasova kritika iliberalne demokracije je zgovorna. Demokracija kot večinska volilna »ljudska volja« zlahka spodkopava kritično razpravo, izključuje druge in drugačne. Zmagoslavni pohod desnice tu ni naključje, prej glasnik izgubljenega zaupanja ljudi zaradi ciničnih manipulacij strankokracij. Demokracija se sesuva vase zaradi izgube resnicoljubnosti in legitimnosti. Ko se zoži manevrski prostor trga in države, v ospredje stopijo kulturno-moralna obeležja. Mati vseh kriz v očeh nazadnjaške desnice je duhovno-moralna kriza. Kultura in umetnost namesto levičarske degenerirane modernosti tu postane jedro reakcionarne domačijskosti. Ali kot pravi Adorno, moderna se sprevrača v nemoderno. Za Habermasa tiči kultura v jedru političnega konservativizma. Zato je politično repozicioniranje kulture ključ do demokracije, anarhičnost esteticizma pa prej njen pokop. Zato je desničarski boj proti »kulturnemu marksizmu« bolj kot proti emancipacijski umetnosti naperjen proti demokraciji. Janšizem »boj krvavi« tod že dolgo bije za krščansko vero in avtoritarno oblast.

Habermas je združitev Nemčije vezal na usodo EU. Velja za strastnega zagovornika njene deliberativne demokracije in velikega nasprotnika populističnih nacionalizmov in provincializma. EU je zanj bolj projekt elit kot način življenja milijonov Evropejcev, padajočo legitimnost projekta zato nadomeščajo večne institucionalne reforme. Zanj je transnacionalna evropska javnost temelj demokratične (kon)federalizacije. Ta pa je pogoj za ekonomsko integracijo in ne nasprotno. Habermasova vključujoča demokracija je pot do želene konkurenčnosti EU.

Habermasova sporočila zadevajo tudi našo povolilno politično krizo. Politična polarizacija brez pravega dialoga vodi v izgubo zaupanja, vzpon individualizma razkraja vrednote skupnega dobrega in solidarnosti. Sloveniji primanjkuje deliberativna demokracija, tudi argumentiran razvojni dialog. Asteroid 10195 so leta 2007 poimenovali po Habermasu. Morda pa njegova »zvezda« vendarle ponudi odrešilni kompas za naše politično močvirje .