Gal Grobovšek / Pesnik, glasbenik in oblikovalec, ki rad prepleta in združuje svoje strasti

»Sem človek, ki razmišlja / o službi v marketingu / in svojo bejbo prepričuje da je / boljša od službe v meku,« je zapisal v pesmi postrizi si nohte na nogah (2) iz pesniške zbirke Džez pank, leta 2024 izdani pri založbi Črna skrinjica. Pesniški prvenec vsestranskega ustvarjalca mlajše generacije Gala Grobovška (rojen je bil leta 1999 v Kranju) je pravzaprav celostno avdiovizualno delo, opremljeno s črno-belimi fotografijami in QR-kodami, ki vodijo do posnetkov interpretacij pesmi. V njem najdemo tudi tako imenovano ready-made poezijo, saj si je iz Uradnega lista in drugih besedil izposodil odlomke in jih umestil v nov kontekst. Nastal je iskren, neposreden dokument lastnega vsakdana, dvomov, negotovosti, prekarnosti, vsakdanjih drobcev humorja ter intimnih doživetij, povečini zapisanih v gorenjskem narečju.

Že naslov pesniške zbirke namiguje na to, da je v njegovem življenju ključno vlogo odigrala glasba. Specifično jazz in punk – dve na videz nasprotujoči si zvrsti, ki pa ju družijo energija, eksperiment in zgodovina, zasidrana v uporu. V osnovni šoli je začel igrati saksofon in kasneje svoje znanje izpopolnjeval tudi na oddelku za jazz ljubljanskega Konservatorija za glasbo in balet. Razmišljal je celo, da bi šel po poti poklicnega glasbenika, a zanimalo ga je vse preveč stvari, da bi se stoodstotno posvetil le eni. V gimnaziji je začel pisati pesmi – najprej punk komade za svoj gimnazijski bend, nato ga je vse bolj pritegnila poezija.

Kmalu je spoznal, da ima v sebi tudi nekaj nastopaške žilice. Kljub začetnemu omahovanju se je odzval na povabilo mlade avtorice in urednice Hane Bujanović Kokot na tekmovanje v slam poeziji. »Tovrstni dogodki so se mi sprva upirali, saj se mi je zdelo nesmiselno ocenjevati nekaj takega, kot je poezija,« se spominja. »Nato pa sem na slam začel gledati drugače – kot na način, kako poezijo v manj formalnem okolju približati ljudem. Vedno se mi je zdelo, da je poezija preveč zaprta, da ves čas kroži med istimi ljudmi, da ima premalo neposrednega stika s publiko.« Tako je začel nastopati »precej neortodoksno – redko sem bil dobro pripravljen, ker si, zlasti nerimane tekste, težko zapomnim«. A s svojo improvizacijo je prepričal in nazadnje zmagal na državnem prvenstvu v slam poeziji, s čimer se je uvrstil na evropsko prvenstvo v Antwerpnu. Tja se je odpravil, kot se rad pošali, tudi zato, da je lahko obiskal svoj najljubši jazz bar.

Počne mnogo stvari, a po poklicu in izobrazbi je oblikovalec. Na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje je končal študij industrijskega oblikovanja, danes primarno deluje kot grafični oblikovalec založbe Črna skrinjica in Layerjeve hiše v Kranju. Grafično oblikovanje se pomembno prepleta in dopolnjuje tudi z njegovim pesniškim ustvarjanjem. V sodelovanju z Izo Oblak je oblikoval tudi svoj pesniški prvenec, kjer imajo pomembno vlogo vizualne intervencije in na roko izpisane pesmi, pri čemer sam zagovarja »bolj subtilne posege, kjer dizajn podpira poezijo, ne pa jo preglasi. Pri svoji zbirki sem imel to svobodo, da sem lahko oboje razvijal hkrati.«

Če je pisanje poezije samotno delo, pa velik del svoje kreative rad nameni tudi skupnosti. Že slabo desetletje kot vokalist in saksofonist deluje v glasbeni skupini Smetnaki. Soustanovil je tudi umetniški kolektiv Mostiček, ki si prizadeva za povezovanje umetniške scene in produkcijsko podporo ob vse težjem dostopu mladih ustvarjalcev do institucij. Ob tem pa že vrsto let tudi sam soorganizira večere slam poezije in mentorira mlajše pesnice in pesnike.

Poezija ga spremlja ves čas, pomeni mu nujo, ventil za predelovanje sveta. To neredko počne skozi humor – zlasti samoironijo, ki je uporaben preživetveni mehanizem. Njegove pesmi nastajajo impulzivno in spontano, kot odziv na notranji nemir ali frustracije; večino tako napiše kar v beležko svojega telefona. S svojim pesniškim jezikom je že od samega začetka zavezan iskrenosti, neposrednosti in dostopnosti (a nikakor ne podcenjevanju bralcev!), pa družbeni kritičnosti, čeprav priznava, da se je njegov »pogled na to, kaj pomeni angažiranost, z leti precej spremenil. Danes jo razumem predvsem kot pripravljenost biti ranljiv.« Ves čas pa ga žene predvsem občutek, da odkriva nekaj novega. »Da me nekaj preseneti, premakne, vrže iz ravnotežja. To je zame srž ustvarjanja.«