Film / Zgodba o Siljanu

za +

Medena dežela.

Tamara Kotevska je pred nekaj leti korežirala Medeno deželo, doku o makedonski čebelarki, ki čebelam vedno pusti polovico medu, da lahko mirno, varno in udobno preživijo (»Vzameš pol, pustiš pol«), a sama skuša preživeti kapitalizem, ki naravi jemlje več, kot potrebuje, in ki ni več sposoben preživeti vsega človeštva. Zgodba o Siljanu je »nadaljevanje« Medene dežele.

Spet smo v Makedoniji, nekje na podeželju (Češinovo), ki čudovito sobiva s prostrano, izjemno kinetično populacijo belih štorkelj, nasprotjem plenilskega kapitala, in kjer garaška, vitalna kmečka družina, ki ji poveljuje 60-letni Nikola, živi od sodelovanja z naravo. Toda vse se ustavi, ko nevidna roka trga odkupne cene kmetijskih pridelkov – koruze, krompirja, paprike, lubenic ipd. – tako zniža, da si Nikola in njegovi narave ne morejo več privoščiti. Protesti in traktorji ničesar ne spremenijo. Njegova hči z družino emigrira v Nemčijo (v njeno podpalubje, se razume), sam Nikola pa začne s prijateljem po hišah, ki so jih ljudje zapustili ( ja, vsi se selijo v Nemčijo – kot v času Jugoslavije), iskati »pozabljeno« zlato, honorarno buldožirati smetišče in skrbeti za ranjeno štorkljo, metaforo ne le ranjene narave, ki jo je kapitalizem kontaminiral in zlorabil, in ranjenega ljudstva, ki ga je kapitalizem zapustil (v smislu kot Bog »zapusti« ljudi), ampak tudi vse težjega, vse stresnejšega, vse toksičnejšega, vse pogubnejšega sobivanja s kapitalizmom in njegovimi nevidnimi prekletstvi. (art)

Qtv5u_P-VXc