Film / Čarovnik iz Kremlja

proti

Novi Rasputin.

Paul Dano, ki ga je Tarantino razglasil za »najšibkejšega jebenega igralca v Združenju filmskih igralcev«, »šibkega, šibkega, nezanimivega tipa« in »najmlačnejšega kurca na svetu«, igra glavno vlogo v Čarovniku iz Kremlja – in ne briljira. Ali bolje rečeno: filmu, posnetem po romanu Giuliana da Empolija, ne koristi. Ne dela zanj, ampak proti njemu. S svojo monotono in brezizrazno mlačnostjo ga nenehno ustavlja – in razveljavlja. Dano igra namreč Vadima Baranova, »novega Rasputina« – človeka, ki je ustvaril Putina (Jude Law).

Baranov, nekdanji gledališčnik in televizijski senzacionalist (zmodeliran po Vladislavu Surkovu), postane Putinov svetovalec št. 1, kreator Putinovega političnega brenda, Putinov »čarovnik«. To je človek, ki je vedno korak pred svetom in na katerega se lahko Putin zanese v usodnih trenutkih (čečenska vojna, potopitev Kurska, aneksija Krima, Majdan ipd.), mojster mahinacij in manipulacij (fen avantgard in lastnik Zamjatinovega pisma Stalinu), ki ne ustvarja le javnega mnenja, temveč samo realnost. Problem je le v tem, da niti za trenutek ne verjamete, da bi lahko Dano – dolgočasen in enoličen na nezanimiv način – ustvaril Putina, novo realnost in novo, imperialno Rusijo, da bi bil torej lahko »novi Rasputin«.

Film, ki bi ga lahko vrteli na double-billu z Balado o Limonovu, je brez tempa, brez atmosfere, brez napetosti, brez zob, kar je čudno – hej, to je film o Putinovem propagandno-nadzorovalno-kaznovalnem stroju! O deželi, ki se je naveličala politične matere in si je zaželela močnega, tiranskega, vsemogočnega političnega očeta. O moči, ki jo moraš zgrabiti, če ne ona zgrabi tebe. O vladarju, ki se zaveda, da ljudje Stalina niso ljubili kljub temu, da je dal pobiti toliko ljudi, temveč prav zato, ker jih je dal toliko pobiti, in da ljudje krvoločno uživajo, če kdo pobija mogočne frajerje, direktorje in druge privilegirance. O carju, ki vsakogar le bežno ošine – mudi se mu naprej, z mislimi je vedno že drugje, nekje v prihodnosti. A film se komaj premika. Za nameček pa se še veliko ukvarja z osebnim življenjem Baranova – koga briga njegovo osebno življenje, če pa ga Dano igra tako brezosebno, da vam je vseeno za njegove osebne stvari (in tudi za njegovo romanco z Alicio Vikander, s katero v postelji leži tako, kot da ne more verjeti, da je res tam). Film še dodatno ubijajo akcenti – vsi govorijo angleško, nekateri z ruskim akcentom, drugi, recimo Jude Law, pa brez, tako da vas ne bolijo le oči, ampak tudi ušesa, zato vse skupaj spominja na google translate kakofonijo iz filmskih pudingov, v katerih se neruski igralci delajo, da so Rusi. Olivier Assayas, ugledni francoski auteur (Irma Vep, Demonlover, Čista, Carlos, Oblaki nad Sils Mario, Osebna stilistka ipd.), je zagrešil najhujši možni zločin: o Putinovem vzponu je posnel dolgočasen film. Bolje bi bilo, če bi posnel žanrski film, triler – potem bi mu vsaj žanrska pravila uredila misli in tempo. (kino)