Kultura / Moške zadeve

Sloviti britanski dokumentarist Louis Theroux je v skoraj 30-letni karieri za BBC obdelal nekatere od najtemačnejših družbenih pojavov, marginalnih skupin, robnih subkultur ter fanatičnih in ekstremističnih skupnosti. Med drugim je raziskoval različne kulte, sekte in radikalne verske fundamentaliste, neonaciste in belske supremaciste, pornografe in spolne delavke, najrazličnejše konspirologe, (ultra)sioniste, pedofile, odvisnike od drog, hazarderje, zapornike, sadistične zbiralce eksotičnih živali, paciente na zaprtih oddelkih psihiatričnih ustanov ter ljudi, ki verjamejo v nezemljane in življenje posvečajo vzpostavljanju stika z domnevnimi neznanimi letečimi predmeti. Toda tema, ki se je je lotil v svojem najnovejšem dokumentarcu, je bila zanj največji izziv doslej. Ali kot je dejal sam: če bi bila njegova dokumentaristična kariera videoigra, bi bila ta tema njen »final boss«, torej zadnji, najmočnejši in najzahtevnejši nasprotnik.

Za katero temo gre? V svojem prvem dokumentarcu za Netflix, uspešnici Inside the Manosphere (V moškosferi), ki je v Sloveniji trenutno drugi najbolj gledani film tega vodilnega pretočnega velikana, je raziskal tako imenovano moškosfero (gre za prevod angleškega izraza manosphere): svet priljubljenih vplivnežev z večmilijonskim občinstvom, ki na spletu promovirajo (toksično) moškost, seksizem, mačizem, mizoginijo in goreče nasprotujejo feminističnim idejam.

Tema je bila Louisu Therouxu v tolikšen izziv predvsem zato, ker jo vidi kot vrhunec tematik, ki jih je v preteklosti že obdelal. Moškosfere namreč ne zaznamuje zgolj zaničevalen odnos do žensk, temveč tudi prismuknjene, a pogosto nevarne teorije zarote, goreč antisemitizem, rasizem in skrajni desničarski nazori, homofobija in transfobija, zvodništvo in pornografija, vsesplošno podpihovanje sovraštva in ideologija neoliberalistične grabežljivosti. Ta se med drugim uteleša v prevarantskih poslovnih modelih, ki izkoriščajo ranljivost in dovzetnost mladih moških. In to zares mladih. Avtor v filmu med drugim opozori na skrb zbujajočo demografsko sestavo občinstva, ki najpogosteje konzumira mizogino žlobudranje spletnih gurujev iz moškosfere: to so dečki, stari od 13 do 15 let.

Snemanja dokumentarca se je pravzaprav lotil zato, ker je opazil, da te vplivneže spremljajo tudi njegovi najstniški sinovi, in zaradi tega ga je zaskrbelo. »To po razsežnosti in dosegu presega vse, s čimer sem se doslej ukvarjal na tej ravni skrajnosti. Tovrstno vsebino spremlja več deset milijonov ljudi,« je povedal za revijo WIRED. Skrb zbujajočo demografsko sestavo občinstva v dokumentarcu potrjujejo tudi prizori z ulice, saj k toksičnim vplivnežem navdušeno pristopajo najstniki, ki so komajda mutirali, se z njimi fotografirajo, jim vzneseno pihajo na dušo in jih razglašajo za svoje vzornike.

Najbolj eksplicitno političen je Nicolas Balinthazy oziroma Sneako. Je goreč podpornik Trumpa, povabljen je bil na njegovo inavguracijo. Če gre Sneaku verjeti, pa njegove objave zvesto spremlja tudi predsednikov sin Barron.

Prvi mož in maskota moškosfere Andrew Tate, razvpiti vplivnež, nekdanji kikboksar in »aktivist za pravice moških«, ki je influencersko kariero zgradil s širjenjem seksistične retorike in bahanjem z luksuznim življenjskim slogom, predlani pa je bil v Romuniji aretiran zaradi suma trgovanja z ljudmi, je intervju s Therouxom vztrajno odklanjal. A filmarju je pred objektiv vseeno uspelo zvabiti nekaj drugih protagonistov moškosfere. Med njimi je britanski tiktoker Harrison Sullivan alias HSTikkyTokky, s katerim sta kramljala na Ibizi, kamor je iz Velike Britanije pobegnil, ker ga tam sodno preganjajo zaradi neodgovorne vožnje. Pa ameriški vplivnež Sneako, ki je bil zaradi sovražnega govora in širjenja dezinformacij odstranjen z vseh velikih platform – razen seveda iz Muskove greznice sovraštva X. Nastopata tudi priljubljeni podkaster Myron Gaines, ki živi od poniževanja žensk pred mikrofonom, in miamijski influencer Justin Waller, ki labilne sledilce novači za včlanitev v »spletno univerzo« The Real World, poslovno šolo Andrewa Tata, kjer mišičnjaki v preozkih oblekah prodajajo psevdoznanje o vlaganju v delnice, borznem posredništvu, trgovanju s kriptovalutami in digitalnem trženju.

Louis Theroux se jih loti tako, kot najbolje zna. V pogovorih z njimi ni pretirano kritičen ali obsojajoč, temveč večidel pusti, da topoglave, pogosto izprijene izjave sogovornikov govorijo zase: izkopljejo si grob, on pa vanje navadno le začudeno strmi in se cinično kremži.

Vsem nastopajočim v filmu je sicer skupen neomajen seksizem na steroidih: verjamejo, da ženske ne bi smele imeti volilne pravice. Obenem skoraj vsi živijo v »enostranski monogamiji«, to pomeni, da od partnerk zahtevajo ekskluzivno zvestobo, sami pa si pridržujejo pravico do promiskuitete. Ko prvi portretiranec HSTikkyTokky predstavi svoje trenutno dekle, jo okliče za »pomivalni stroj«. V naslednjem prizoru je izrazito obsojajoč do žensk, ki z amatersko pornografijo služijo na OnlyFans. Theroux ga vpraša, zakaj – podobno kot denimo sporni slovenski vplivnež Aleksandar Repić Pici – potem vodi zvodniško agencijo za dekleta, ki se na tej spletni platformi razgaljajo za plačilo. »Se s tem strinjam? Ne. Bom s tem služil? Vsekakor. Tega ne počnem za zabavo – sem poslovnež,« mu odgovori. In doda, da je to gnusno in da bi »svojo hčer razdedinil, če bi počela kaj takšnega«. V isti sapi pove tudi, da ni homofob, a da bi sina prav tako razdedinil, če bi bil gej.

Takšnih nasprotij je še več: intervjuvanec med drugim zatrjuje, da ni antisemit, a pred večmilijonskim občinstvom pogosto skandira antisemitska gesla. Vzgib za vse to hujskanje in sovražni govor pa naj bi, kot brez zadržkov priznava, izhajal iz gole preračunljivosti. S tem ustvarja vabo za klike, s senzacionalističnimi vsebinami, ki so pogosto dezinformacije, torej povzroča ogorčenje in jezo ter podpihuje sovraštvo predvsem zato, da bi pritegnil čim več gledalcev in bi čim več zaslužil. S tem pa se veča tudi število žrtev – ljudje se ujamejo v prevarantske investicijske posle in piramidne sheme, ki jih promovira na svojih kanalih.

Vse sogovornike v filmu povezuje tudi prepričanje, da delujejo zunaj sistema, da so se rešili iz »matrice«, v katero smo ujeti vsi drugi. Povezuje jih občutek večvrednosti oziroma prepričanje, da smo vsi, ki smo se šolali in opravljamo vsakdanje poklice, ovce, oni, ki jim uspeva bajno živeti mimo ustaljenih poti (in pogosto tudi brez formalne izobrazbe), pa so volkovi. Simbol skupnosti je zato rdeča tabletka, ki je v znanstvenofantastičnem filmu Matrica sredstvo za prebujenje iz utvare.

Guruji iz moškosfere so torej prepričani, da smo navadni smrtniki slepi, oni pa so spregledali, saj so razkrili pravo resnico o stanju sveta in ženski naravi. A v njihovih očeh nismo ovce le zato, ker hodimo v službo, živimo v (dvostranskih) monogamnih zvezah in verjamemo, da si vsi, ne glede na spol, zaslužimo volilno pravico, temveč tudi zato, ker naivno nasedamo lažem elit, ki vodijo svet. Povezuje jih mišljenje, da so razkrinkali nekaj izjemno pomembnega, kar je večini ljudi skrito, tukaj pa blodnjave zamisli moškosfercev potonejo še globlje v absurd: zatavajo na polje divjih teorij zarote, najpogosteje antisemitskih, a ne vselej. Ed Matthews, eden od manj vplivnih vplivnežev, stranski lik v dokumentarcu, pove denimo: »Vesoljci so vsekakor pomagali zgraditi piramide, kar je jasno po tem, kako usklajene so z zvezdami.«

Daleč najbolj konspirološki in ideološko ekstremističen portretiranec je Nicolas Balinthazy alias Sneako, ki ima od vseh portretirancev tudi največji vpliv in domet, prav tako je od vseh najbolj eksplicitno političen: je goreč podpornik Donalda Trumpa, bil je častni gost na njegovi drugi inavguraciji, njegovo vsebino pa, tako trdi Sneako, zvesto spremlja tudi Trumpov sin Barron. V filmu med drugim trdi, da satanisti vodijo svet in da skuša satanistično-judovska kabala, ki jo je ustanovila družina Rothschild, vzpostaviti enotno svetovno oblast.

Konspirološka razsežnost moškosfere je od vsega, kar Louis Theroux v filmu razkrije, še najbolj presenetljiva. Sicer v njem zares ne spoznamo prav veliko novega in to je tudi najpogostejši očitek kritikov: z dokumentarcem je Theroux nekoliko pozen, prodaja nam malce postan predvčerajšnji krof, saj se je s težavnim svetom moškosfere med drugim poglobljeno ukvarjal že lanski Netflixov megahit Adolescenca, britanska miniserija o jeznem dečku, ki je umoril sošolko, ker je njegov krhki um na spletu zastrupila postopna radikalizacija sovraštva do žensk. A dokumentarec Inside the Manosphere je kljub temu slikovit dokument vzrokov za tovrstno radikalizacijo, Adolescenca pa je predstavila njene posledice. A verjetno je film najdragocenejši zato, ker nam ponudi antropološki vpogled v izjemno skrb zbujajoči svet toksičnih nakladačev, ne da bi si pri tem skvarili algoritem na družbenih omrežjih.

Dokumentarni film:
Louis Theroux: Inside the Manosphere
Kdo: voditelj in izvršni producent Louis Theroux, režiser Adrian Choa
Kje: Netflix