Plošča / Kim Gordon: PLAY ME

+ + +

Botrica hrupa iz vrst Sonične mladine je za Guardian povedala, da je njena solistična kariera bolj posledica teženja producenta Justina Raisna (sodelavca Charli XCX, Sky Ferreire in Kida Cudija) kot osebnih vzgibov. Leta 2019 se je pustila prepričati, se lotila eksperimenta in se v tem procesu na novo izumila. Pred nami je že njena tretja plošča, nekakšen poskus ponovitve recepta predhodnika The Collective (2024), ko je svet presenetila z radikalnim »no wave trapom«, vendar z bolj medlim učinkom.

Kim Gordon – letnik 1953, protagonistka newyorške glasbene scene, zadnja leta tudi igralka, modna oblikovalka in pisateljica – uspe ohranjati notranji ogenj večne pankerice. Ne le tiste pridigarske à la Patti Smith, pač pa take, ki bi, vsaj na videz, tudi rezala jajca, če bi bilo to treba. Je obraz generacije, za katere pripadnike je bilo prodati se največja izdaja podtalnih vrednot, in glede na rešpekt, ki ga je upravičeno deležna, se v 45 letih delovanja očitno ni prodala nikomur. Še naprej jo žene tisti modernistični drajv po ustvarjanju novega. Toda predhodnik je bil označen za prelomnega, PLAY ME pa ponuja preveč napol skuhanih komadov, da bi ti prepričali v paketu. Kim Gordon sicer še naprej uspešno goji tisti prepoznavni »New York cool« imidž. Usnjene hlače in popisana stegna na platnici albuma? Kul. Čudaški spot, v katerem sedi na pultu in se spogleduje s pisarniškim stolom? Kul. V komadih fuzija trap, drill in downtempo beatov, abrazivnih, močno saturiranih zvočnih barv à la Death Grips in kitarskih disonanc? Tudi kul.

Pri ohranjanju te percepcije je poleg markantne pojavnosti ključen njen rekalibrirani vokal, nekakšen mumble rap skozi filter Sonic Youth. Ampak zakaj toliko odvečnega polnila? Vsaj polovica komadov je preprosto brezveznih. Druga polovica sicer poka na zadovoljivi ravni, med njimi triphopovski singel PLAY ME in traperska petarda DIRTY TECH. Še bolj pa dušo poboža shoegazerski bombonček NOT TODAY, v katerem odmevajo devetdeseta leta. Vendar ko odstremo tančico kulsko zvenečih verzov, polnih ironije, ter zlajnanih antiestablišment parol, je vsebina precej generična – primerljiva s kakšno blogovsko objavo domačih dežurnih komentatorjev, ki na Facebooku servirajo svoje globokoumne uvide: umetna inteligenca je zastrašujoča, seznami predvajanja na pretočnih platformah niso »real thing«, Trump je strahopetec, Muskove sanje o Marsu so krindž, tehnološki mogotci spodjedajo družbeno pogodbo itd. Teme, vredne obravnave, to vsekakor, a obenem podane preveč površinsko, da bi delovale kaj več kot hipstersko zavijanje z očmi. Ikonoklazem ikon, kot je Kim Gordon? Zločin! Ampak besedila bi lahko bila boljša.