Kultura / »Bolezen je zdrav odziv telesa na bolno okolje«

Telo. Deklica. Mama in babica. Telo, ki počasi pada in kolapsira. Deklica, ki ima anoreksijo. Njena mama, ki je bila v mladosti spolno zlorabljena. In babica, ki nikoli ni bila lastnica svojega telesa. Telo, ki je telo teh treh žensk, teh treh generacij; ki počasi pada in kolapsira in pravi: »Dolgo me nihče ni nič vprašal. No, ja. Razen tega, ali lahko še malo stisnem, še malo potrpim, zdržim. Potem sem pa prišlo do sklepa, da razmislim o svojem neobstojnem obstoju.«

Gre za dramsko besedilo Tekst telesa gledališke in filmske igralke, pesnice in performerke Anje Novak - Anjute, za katero je leta 2023 na Tednu slovenske drame prejela nagrado Slavka Gruma za najboljše slovensko dramsko besedilo. Tri leta kasneje ga bo na oder Prešernovega gledališča Kranj postavila ena naših najprodornejših režiserk mlajše generacije, Tjaša Črnigoj. Premiera bo v letošnjem Tednu slovenske drame na dan izida tokratne številke Mladine – v petek, 27. marca. V uprizoritvi, za katero je režiserka ponovno združila moči s svojo stalno sodelavko, scenografko in kostumografko Tijano Todorović, igrajo Staša Popovič, Živa Selan, Darja Reichman, Vesna Jevnikar, Suzana Krevh, Rok Kravanja, Tea Vidmar in Sara Horžen.

Tjaši Črnigoj so teme ženskega telesa, seksualnosti, konsenza, sramu in užitka dobro znane. V zadnjih letih se je uveljavila kot ena ključnih ustvarjalk, ki na slovenskem gledališkem prizorišču dosledno obravnavajo prav tiste teme, ki so bile dolgo – in so še vedno – prezrte, zamolčane, tabuizirane. Predvsem zato, ker neposredno zadevajo ženske in žensko telo. Z večkrat nagrajenim projektom Spolna vzgoja II, nizom petih predavanj-performansov o seksualnem užitku žensk, ki ga je v koprodukciji Zavoda Maska, Slovenskega mladinskega gledališča in Mesta žensk uprizorila na ljubljanski Novi pošti, je denimo postavila vprašanja spolnosti žensk s hendikepom, soglasnega seksa, nekonvencionalnih spolnih praks, vaginizma in bolečih spolnih odnosov ter boja za reproduktivne pravice v Jugoslaviji. Zanj je med drugim prejela Župančičevo nagrado za dveletno ustvarjanje, najvišje priznanje Mestne občine Ljubljana za izjemne stvaritve v umetnosti in kulturi.

S hrvaškim kolektivom Igralke je soustvarila dokumentarno predstavo Punce, ki temelji na zgodbah žensk treh različnih generacij, njihovega odraščanja, prvih spolnih izkušenj in spolne vzgoje. Navsezadnje pa je lani na oder Slovenskega mladinskega gledališča postavila še uprizoritev 55. člen, ki osvetljuje akterke boja za reproduktivne pravice v Jugoslaviji, prvi državi na svetu, ki je leta 1974 pravico do načrtovanja družine vpisala v ustavo. Ta predstava se bo te dni za nagrade potegovala v tekmovalnem programu Tedna slovenske drame, uvrščena pa je tudi v tekmovalni program letošnjega Festivala Borštnikovo srečanje, ki bo potekalo od 8. do 21. junija. Z omenjenimi uprizoritvami se je pri nas, pa tudi širše Tjaša Črnigoj uveljavila kot svojevrstna in pogumna gledališka ustvarjalka s specifičnim uprizoritvenim jezikom, ki uporablja dokumentaristični pristop za prepletanje osebnega, družbenega in političnega.

Žensko telo nosi tudi travme, rane, sram, nasilje, zgodbe. Telo je inventar, zbornik, arhiv vsega, kar se je nabiralo v številnih generacijah in o čemer se je molčalo.

Zatorej ne preseneča, da jo je nagovorilo tudi dramsko besedilo Tekst telesa. V njegovem središču je nekonvencionalen protagonist: telo. Žensko telo, telo Deklice z anoreksijo, ki pripoveduje »s svojimi ostrimi členki, s svojimi izklesanimi rebri, s svojim želodcem, na katerem cvetijo rdeče rane, pripovedujem s svojimi uničenimi jetri, pripovedujem s svojo postavo na dveh zobotrebcih, s svojimi izpadajočimi lasmi, s smrtjo v očeh, s suhimi ustnicami, s papirnato kožo, udrtimi ličnicami, oguljenimi ritnicami«. Telo, ki obenem nosi tudi travme, rane, sram, nasilje, (zamolčane) zgodbe, tišino njene mame in babice. Mame, ki se je od svojega telesa odmaknila, da bi lahko preživela. Babice, ki je svoje telo čutila zgolj enkrat samkrat, ko je prvič in zadnjič uživala v spolnosti. Telo, ki je inventar, zbornik, arhiv vsega, kar se je nabiralo v številnih generacijah in o čemer se je molčalo.

Telo namreč vse vidi in vse sliši. Sliši tudi in predvsem stvari, ki niso bile nikoli izgovorjene. In to telo enkrat preprosto ne zmore več. Ker je predolgo zdržalo. To telo se začne sesedati v trenutku, ko se prvič postavi zase. Ko reče: ne. Ne bom več stisnilo zob. Ne bom več potrpelo. Ne bom več nosilo bolečine vsega, česar drugi niso znali ali zmogli izreči.

Dramski prvenec vsestranske ustvarjalke Anje Novak - Anjute, prav tako Župančičeve nagrajenke, z zgodbami žensk iz treh generacij in njihovega telesa ponuja specifične vidike ženskega doživljanja: družbenih pritiskov, odtujenosti od lastnega telesa, odsotnosti želje po materinstvu, poporodne depresije, pravice do izbire, užitka in (normaliziranega) nasilja. Sistemskega, strukturnega, intimnega, besednega, telesnega, spolnega – nasilja. Nasilja nad lastnim telesom – telesom, ki nikoli ni bilo samo tvoje. Izhaja iz premise, da je bolezen »zdrav odziv telesa na bolno okolje«. Na okolje, zaznamovano z represivnimi patriarhalnimi strukturami, družbenimi normami in pričakovanji, ki ženske skrčijo na reproduktivno in skrbstveno vlogo. Ko glas umolkne, začne govoriti telo – vse do točke kolapsa.

Besedilo je avtorica, ki je na slovensko literarno prizorišče vstopila s pesniškima zbirkama Rane rane (leta 2020 je izšla pri Založbi Sanje) in Žilažili (leta 2024 v samozaložbi), razvijala na dramski platformi Simone Semenič, dramatičarke, nagrajene z nagrado Prešernovega sklada. Kot pritiče pesniškemu jeziku Anje Novak - Anjute, zna tudi v dramski pisavi resne teme spretno zabeliti z igrivostjo in humorjem. Pri obeh tudi črpa iz avtobiografskega gradiva. Vzporedno s pisanjem dramskega besedila je namreč potekalo njeno lastno zdravljenje anoreksije. »Manj ko družba razume neko bolezen, več je okoli nje sramu, mitov in napačnih predstav,« razmišlja. »Pri motnjah hranjenja je tega še vedno precej – pa tudi močne povezanosti z estetskimi ideali, identiteto, družbenimi pričakovanji. Osebe z motnjami hranjenja so zato – predvsem zaradi sramu – pogosto zelo osamljene. Zlasti pa so motnje hranjenja v nekaterih okoljih še vedno precej tabuizirane – niso nekaj, o čemer bi se zlahka govorilo. Zdi se mi, da ljudje pogosto sploh ne vedo, kako se lotiti te teme, še posebej pa ne v umetnosti.«

Anja Novak - Anjuta zna v poeziji in dramski pisavi resne teme uspešno zabeliti z igrivostjo in humorjem. Pri obeh črpa iz sebe. Vzporedno s pisanjem tega dramskega besedila se je tudi sama zdravila zaradi anoreksije.

Režiserko Tjašo Črnigoj je v besedilu zelo nagovoril tudi družbeni vidik. Zgodbo bolnega, oslabelega telesa je brala kot simptom širših razmer in družbenega konteksta. Transgeneracijske razsežnosti telesa kot političnega in družbenega akterja, kot nosilca zgodovine. »Res zanimivo se mi je zdelo, da so te zgodbe po eni strani zelo konkretne in osebne, po drugi strani pa delujejo skoraj arhetipsko, univerzalno,« razmišlja. »Govorijo o širših družbenih in političnih kontekstih, o različnih zgodovinskih obdobjih in položaju žensk v njih. In o tem, kako se nekatere stvari tudi v desetletjih niso bistveno spremenile.« Zanjo je bilo pomembno še, da besedilo »jasno poimenuje nasilje – da ga ne prikriva ali olepšuje; da se stvari izrečejo, da se jim da ime. In prav v tem – da telo začne govoriti, da razkrije tisto, kar je bilo potlačeno – vidim neko katarzično moč.« 

Gledališka predstava:
Anja Novak - Anjuta: Tekst telesa
Režija: Tjaša Črnigoj
Kje: Prešernovo gledališče Kranj, Kranj
Kdaj: premiera 27. marca, ponovitve 22., 23. in 24. aprila 2026