Prvi teden / Referendumski izid velja, zakon razveljavljen

V torek je vrhovno sodišče – senat so sestavljali Matej Čujovič, Aleksandra Hočevar Vinski in Marijan Debelak – zavrnilo tožbo zoper izide referenduma o prostovoljnem končanju življenja. Referendumska kampanja je po mnenju sodišča »kljub nekaterim nedovoljenim ravnanjem« potekala v mejah zakonitosti, referendumski izid zato velja, zakon pa je razveljavljen. Kakšno sporočilo sodišče s tem pošilja politiki in družbi za vse prihodnje referendumske (in volilne) kampanje?

Ko je po javni obravnavi v tej zadevi 10. marca Bogdan Biščak (eden izmed tožnikov) nagovoril medije, je dejal takole. Če bo sodišče dopustilo takšno referendumsko kampanjo, bo po njegovem mnenju »dalo zeleno luč lobističnim skupinam z veliko denarja, da se vključijo v posamezno volilno kampanjo in tako mimo pravil vplivajo na volilne izide«. In dodal, da bi to lahko pomenilo dokončen »zdrs iz demokracije v oligarhijo najbogatejših«.

Očitki tožnikov o (protizakonitem) sodelovanju v kampanji proti zakonu so se sicer nanašali predvsem na katoliško cerkev in zdravniške organizacije. Ne prva ne druge se namreč niso prijavile med organizatorje kampanje, poleg tega so verske in zdravstvene ustanove zlorabile za izvajanje politične kampanje.

Vrhovno sodišče je očitke zoper katoliško cerkev večinoma zavrnilo. Za v verskih prostorih prepovedano referendumsko kampanjo (ta je tam prepovedana, če verska skupnost ni prijavljena kot organizator kampanje) tožniki menda niso predložili dokazov. Kar se drugih referendumskih aktivnosti tiče, pa po mnenju sodišča »predloženi dokazi ne izkazujejo referendumske propagande, ampak izrazito versko vsebino«, pri čemer poudarjajo versko svobodo.

Kar zadeva zdravniške organizacije, ki so bolnike po zdravstvenih ustanovah na različne načine pozivale h glasovanju proti zakonu, sodišče ugotavlja, da njihovi postopki »niso izraz svobodnega izražanja, temveč so kot oglaševalske vsebine in oblike propagande eksplicitno usmerjeni k doseganju specifičnega izida (proti) na referendumu. Ker lahko tovrstna ravnanja zakonito izvajajo le prijavljeni organizatorji, za kar pa v navedenih primerih ni šlo, jih vrhovno sodišče prepoznava kot nepravilnosti v referendumski kampanji, ki bi lahko vplivale na oblikovanje volje volivcev.«

Kljub temu vrhovni sodniki referenduma niso razveljavili. Pri tem torej niti niso dejali, da resnih kršitev ni bilo. Potrdili so celo, da so bile in da jih je bilo več, le da so jih tožniki premalo konkretizirali in zanje predložili premalo dokazov. Poleg tega »niso dokazali, da bi imele ugotovljene nepravilnosti odločilen vpliv na rezultat referenduma oziroma da bi bil brez ugotovljenih nepravilnosti izid referenduma drugačen«.

Vse skupaj se zdi kot izgovor, da jim ni bilo treba sprejeti zagotovo težje odločitve, da se mora referendum ponoviti z bolj pošteno kampanjo. Posledice te odločitve pa bodo vidne v prihodnjih referendumskih in volilnih kampanjah. Pričakujemo lahko dodaten razrast že zdaj uporabljenih obvodnih načinov financiranja političnih kampanj prek zasebnikov, kakršen je Aleš Štrancar s svojstveno plakatno kampanjo, ali prek interesnih združenj, kot so bile v tem primeru katoliška cerkev in zdravniške organizacije. Vse to bo volilnemu procesu in demokraciji seveda škodilo.

Pobudniki presoje rezultatov referenduma ne bodo odnehali. Obrnili se bodo na ustavno sodišče, saj naj bi sodba vrhovnega sodišča kršila načelo enakega varstva pravic. V primeru razveljavitve referenduma o drugem tiru naj bi namreč sodišče uporabljalo drugačne kriterije. Ali preprosteje: vrhovno sodišče je po mnenju pobudnikov neargumentirano spremenilo sodno prakso.