Teden / Glasba kot pot k miru
Štiri leta po začetku vojne v Ukrajini – in ene od najzahtevnejših slovenskih humanitarnih zgodb
Vanja Pirc
MLADINA, št. 12, 27. 3. 2026

Orkester, ki je povezal mlade ukrajinske in slovenske glasbenike (dirigentka na fotografiji je Živa Ploj Peršuh).
© Andrej Grilc
V torek so minila štiri leta od začetka ruskega napada na Ukrajino. Dolga štiri leta, ki se zdijo še daljša, ker največji vojni v Evropi po drugi svetovni vojni ni videti konca. Doslej je v njej umrlo najmanj pol milijona ljudi, skoraj štirje milijoni Ukrajincev so notranje razseljeni, šest milijonov jih živi v drugih državah, nekateri tudi v Sloveniji, med drugim večja skupina mladih ukrajinskih glasbenikov. Zgodba o tem, kako so prebegnili prav k nam, je ena najzahtevnejših humanitarnih zgodb v našem prostoru. In hkrati ena najbolj navdihujočih, saj priča o neizmerni moči umetnosti.
Vanja Pirc
MLADINA, št. 12, 27. 3. 2026

Orkester, ki je povezal mlade ukrajinske in slovenske glasbenike (dirigentka na fotografiji je Živa Ploj Peršuh).
© Andrej Grilc
V torek so minila štiri leta od začetka ruskega napada na Ukrajino. Dolga štiri leta, ki se zdijo še daljša, ker največji vojni v Evropi po drugi svetovni vojni ni videti konca. Doslej je v njej umrlo najmanj pol milijona ljudi, skoraj štirje milijoni Ukrajincev so notranje razseljeni, šest milijonov jih živi v drugih državah, nekateri tudi v Sloveniji, med drugim večja skupina mladih ukrajinskih glasbenikov. Zgodba o tem, kako so prebegnili prav k nam, je ena najzahtevnejših humanitarnih zgodb v našem prostoru. In hkrati ena najbolj navdihujočih, saj priča o neizmerni moči umetnosti.
Na to zgodbo nas je ob četrti obletnici začetka vojne v Ukrajini v osebnem pismu, objavljenem na spletni strani institucije ART BSA, ene vodilnih institucij za glasbeno ustvarjalnost in karierni razvoj mladih glasbenikov, opomnila dirigentka Živa Ploj Peršuh. V prvih dneh spopadov ni omahovala – skupaj z možem Tomom Peršuhom, s katerim vodita ART BSA, in ekipo je organizirala akcijo in tako so pred grozotami vojne rešili 142 Ukrajincev in jih pripeljali v Slovenijo. Šlo je za mlade glasbenike, člane ukrajinskega mladinskega orkestra, njihove mame, pa tudi nekaj babic in dedkov. Štirinajst mladostnikov je pred vojno vihro zbežalo brez staršev. Tako sta zakonca Peršuh čez noč postala tudi zakonita skrbnika nekaterih izmed njih, njihova slovenska starša.
Zamisel o pomoči je zrasla iz preproste, a močne ideje: dati mladim nekaj, na kar se sredi vojne lahko oprejo. Tako so ustvarili nov simfonični orkester, v katerem so združili mlade iz obeh držav. »Nekateri še nikoli niso igrali v takšnem sestavu, drugi pa so že imeli bogate glasbene izkušnje. Prihajali so z različnimi ravnmi znanja, pa tudi z različnimi čustvenimi bremeni. Naš namen je bil, da jih povežemo – ne le glasbeno, temveč tudi človeško,« zapiše Živa Ploj Peršuh. Vsak mladi glasbenik, star 14 let ali več, je dobil mesto v orkestru. Mlajši otroci so dobili svoj ansambel.
Ranjene duše, strah, izgube – vse to ne bo pozabljeno. A sodelovanje v orkestru je otrokom ponudilo pot naprej. Ne le zaščito, temveč integracijo. Glasba namreč, kot zapiše Živa Ploj Peršuh, »lahko gradi mostove tam, kjer besede ne zadoščajo. In tako ponuja pot k miru, skupnosti in upanju.«
Ti otroci so danes mladi odrasli, nekateri so izjemno uspešni dijaki, študentje. Imajo prijatelje in z nasmehom govorijo slovensko. Nekateri pa, kot opozarja Živa Ploj Peršuh, niso zmogli prenesti oddaljenosti od družine in so se vrnili v Ukrajino, od koder vsakič znova pripotujejo boleče novice. A vsakič znova jih poveže glasba. »Zavetje je v orkestru, kjer ni treba reči ničesar, le občutiti in se povezati v milino in eno. Zato so naša vrata na široko odprta. Kdor želi, lahko ustvarja z nami. Integracija je namreč nekaj, kar se nikoli zares ne konča in nikoli ne poteka enostransko.« Glasba pa je »tiha sila, ki vrača dostojanstvo, gradi samozavest in ljudi opominja, da so videni, cenjeni in da niso sami«.