V središču / Prihodnost smučarskih skakalnic

Še vse do nedelje, 29. marca, bo dolina pod Poncami prizorišče ene največjih športnih prireditev v Sloveniji – finala svetovnega pokala v smučarskih skokih v Planici. Prireditev je, kot je to že tradicionalno, deležna izjemne pozornosti obiskovalcev iz Slovenije in tujine. Še dodatno pozornost domače javnosti pa si je letos gotovo prislužila s tem, da bosta velika kristalna globusa tokrat prejela slovenska smučarska skakalca, brat in sestra Domen in Nika Prevc.

Ta velika mednarodna športna prireditev, ki v Planici vedno poteka sredi marca, torej že v času razmeroma toplejšega prehoda iz zime v pomlad, je lahko tudi dobra iztočnica za premislek, na kakšnih skakalnicah bodo smučarski skakalci skakali v prihodnosti. Oblikovalci smučarskih skakalnic ter organizatorji različnih smučarskih prireditev in tekmovanj se spoprijemajo s številnimi izzivi, ki še pred kratkim niso bili tako zelo očitni in aktualni. Podnebne razmere so bistveno spremenjene, zanje so značilne tople zime, pomanjkanje primerne snežne odeje in vedno večja splošna vetrovnost.

Vse to še posebej pomembno vpliva na organizacijo in izvedbo različnih smučarskih skakalnih prireditev, kar skušajo organizatorji večinoma reševati s stalnimi ali začasnimi protivetrnimi paneli ali zavesami. Organizatorji tekem v smučarskih skokih v Holmenkollnu pri Oslu so se pred kratkim protivetrne panele odločili postaviti vse od naletne klančine do odskočne mize, obenem pa še na delu zaletišča od odskočne mize do sredine hrbta skakalnice. Skakalnica, pod katero je norveški smučarski muzej, je bila sicer zgrajena leta 1892, od leta 1910 pa je bila prenovljena že kar 19-krat!

Holmenkollen je vse leto obiskana turistična zanimivost tudi zato, ker je lahko dostopen – z Oslom ga povezuje železnica. Še lažje dostopne so smučarske skakalnice v urbanem okolju, kot je smučarska skakalnica Bergisel v Innsbrucku, delo svetovno znane arhitektke Zahe Hadid, ki izstopa s posebej zanimivo oblikovanim startnim stolpom. Obisk tega stolpa spada k razširjeni turistični ponudbi mesta Innsbruck. Po visokotehnoloških rešitvah pa izstopa oblikovanje spremljajočih objektov okoli velike, 140-metrske skakalnice Vogtland Arene v Klingenthalu na jugovzhodu Nemčije.

Plastificirane smučarske skakalnice v urbanih okoljih so lažje dostopne. V mestih pa je tudi več otrok in mladih, ki so potencial za množično obiskanost tekem in prav tako za vzgajanje vrhunskih športnih tekmovalcev.

Pred nekaj leti je precej pozornosti pritegnil še vedno aktualen projekt treh smučarskih skakalnic, »položenih« v naravno okolje v smučarskem središču Wangtian’e na severovzhodu Kitajske. Za to zimskošportno središče je bil natečaj razpisan leta 2006, smučarske skakalnice so bile zgrajene leta 2014, 200 milijonov evrov vreden projekt pa je bil zaključen leta 2020. Projektant skakalnic je bil skupaj s sodelavci znani bivši nemški smučarski skakalec Wolfgang Happle. Posebnost teh skakalnic je, da so umeščene v prostor kot del preoblikovane naravne kulturne krajine, ki s preoblikovanim terenom same delujejo kot protivetrna zaščita. Smučarskim skakalcem to omogoča varnejše skoke, gledalcem pa spremljanje smučarskega skoka v najatraktivnejšem delu, od odskočnega mostu do doskočišča. Ta prostor ob smučarskih skakalnicah je bil doslej »privilegij« novinarjev, trenerjev in smučarskih sodnikov. Tu pa je kakovosten in udoben avditorij oblikovan kot pomemben element športnega spektakla.

Mednarodna smučarska zveza in odbor za skoke pri Smučarski zvezi Slovenije sta že pred desetletji v urbanih okoljih priporočila gradnjo plastificiranih smučarskih skakalnic, čemur je že sledila organizacija tekmovanj pod pokroviteljstvom Mednarodne smučarke zveze v poletnem času. To priporočilo omogoča spremljanje vrhunskih tekmovanj v smučarskih skokih blizu večjih mest, kjer je gravitacija prebivalcev večja in kjer je več tudi šolajočih se otrok, mladih in študentov, ki so potencial za množično obiskanost tekem in tudi za vzgajanje vrhunskih športnih tekmovalcev. Prednost takšnih skakalnic je poleg tega hitra dostopnost športnih objektov.

Startni stolp smučarske skakalnice Bergisel, delo svetovno znane arhitektke Zahe Hadid, je ena od turističnih znamenitosti mesta Innsbruck.

Pri tem se lahko spomnimo, da je bil, upoštevaje priporočila mednarodne in domače smučarske zveze, že leta 1990 izdelan Ureditveni načrt za Republiški športni center in mestni prostočasni park na sicer devastiranem območju v naselju Podutik pri Ljubljani, pri čemer je bil poseben poudarek na revitalizaciji območja opuščenega kamnoloma in peskokopa. Ta zanimiva pobuda, žal, ni bila uresničena, a bogata tradicija smučarskih skakalnic v Ljubljani (Rakovnik, Galetovo, Rudnik, Vižmarje in Mostec), pa tudi tradicija uspešnih tekmovalcev, ki so izšli s teh območij (Bogo Šramel, Bine Rogelj, Janez Gorišek, Peter Eržen, Jože Šlibar, Peter Ulaga, Oto Giacomelli, Jurij in Miran Tepeš, brata Oman idr.), kar kličeta po njej.

Direktor svetovnega pokala v smučarskih skokih Sandro Pertile je pred nedavnim zagovarjal celo zamisel, da bi se morali smučarski skoki sčasoma uveljaviti tudi v bolj eksotičnih deželah. V Maskatu v Omanu denimo od leta 2017 deluje pokrito smučarsko središče, opremljeno z dvema smučiščema z umetnim snegom, plezališčem v ledeni steni, umetnim drsališčem, smučiščem v obliki »snežnih valov« ter sankališčem za sani in poligonom za drsenje na zračnicah. V tem športnorekreacijskem središču, v katero so vložili 210 milijonov evrov, je kar 7000 kvadratnih metrov zasneženih površin. Kot zatrjujejo, z energijo, stroški obratovanja in vzdrževanja nimajo posebnih težav. A celoten Bližnji vzhod je, odkar so Združene države Amerike z Izraelom pred nekaj tedni napadle Iran, izrazito nemiren. Ne torej le spremenjene podnebne razmere, tople zime, pomanjkanje primerne snežne odeje in vedno večja splošna vetrovnost – resne ovire za razvoj športa, športnih prizorišč in športnih prireditev so tudi vojne in negotova svetovna geopolitika.

Pogled v prihodnost je kljub temu nujen in nekatere rešitve za prihodnost smučarskega skakanja tudi v spremenjenih razmerah že obstajajo. Zanimivo bo opazovati, kako se jim bodo prilagodila slovenska prizorišča.