V središču / »Represija bo že tako revne ljudi naredila še revnejše«

Intervju z Željkom Jovanovićem, predsednikom Romske fundacije za Evropo

Romska fundacija za Evropo s sedežem v Bruslju je del »Soroseve« Fundacije za odprto družbo in po Evropi izvaja različne programe v podporo romski skupnosti – podpira otroke in mlade pri izobraževanju in obšolskih dejavnostih, mlade družine pri samozaposlovanju in ustvarjanju delovnih mest, varuje romske skupnosti pred zlorabami v politične namene in spodbuja politično aktivacijo, vlaga pa tudi v ohranjanje in razvijanje romske kulture in jezika. V Sloveniji doslej ni bila prisotna, ker se je zdelo, da za to ni potrebe – ker je Slovenija dovolj razvita država z dovolj majhno romsko populacijo, da bi težave lahko rešila sama. Jovanović danes pravi, da je bilo to mnenje očitno zmotno.

S kakšnim namenom ste obiskali Slovenijo? 

Zgodovinsko gledano Fundacija za odprto družbo doslej ni bila prisotna v Sloveniji, vsaj njeni programi za Rome ne. Slovenija namreč ni sodelovala v večjih mednarodnih projektih, kakršen je recimo Decade of Roma Inclusion, saj je tu in po Evropi prevladovalo mnenje, da gre za državo človekovih pravic, demokracije in vladavine prava. In da položaj Romov v njej ni dober, a da je država zavezana k izboljševanju tega položaja. Četrt stoletja kasneje ugotavljamo, da se to ni zgodilo. Slovenija ni revna država, romska populacija tu ni velika in finančne ter materialne potrebe za pomoč romski skupnosti, ki jo sestavlja nekaj tisoč ljudi, nikakor niso izziv za državo. Gre tudi za državo z zadostnimi administrativnimi zmogljivostmi, da poskrbi za potrebe državljanov. Zato si nismo mislili, da je naš angažma tu potreben, in za zunanjo pomoč na tem področju država tudi ni prosila. A takšnega zakona, kot je Šutarjev zakon, ni sprejela nobena druga država z romskim prebivalstvom. Gre za kriminalizacijo revščine. Slovenija postavlja precedens, ki bi mu lahko sledile druge evropske države, to pa je nevarno zanjo in za Evropo kot celoto. Zato sem si želel podrobneje spoznati razmere in ugotoviti, kaj je mogoče narediti.

In kaj ste videli na terenu? 

Da so težave na tem področju očitno dolgoletne, Šutarjev zakon pa položaj le še poslabšuje. Težave so gotovo pri osnovnih bivalnih razmerah. In to v tako razviti državi, ki je že dolga leta članica EU in članica Varnostnega sveta Združenih narodov. Da taka država nima sredstev ali volje, da bi zagotovila vodo in elektriko nekaj tisoč svojim državljanom? Zame je to nepredstavljivo. Namesto zagotavljanja zadostnih socialnih delavcev, učiteljev, urbanistov, štipendij za otroke in mladostnike, investicij v družinsko in mikropodjetništvo in samozaposlovanje nova zakonodaja prinaša več kamer, brezpilotnih letalnikov in policistov. To pa bo že tako revne ljudi naredilo še revnejše in še poglobilo politično zlorabo že tako politično zlorabljenih ljudi. V tem smislu Slovenija postavlja zelo negativen zgled za preostanek Evrope. Včeraj sem bil v Novem mestu, tam sem v romskem naselju videl le policijske patrulje in ekstremno revščino.

Odziv slovenske politike bi gotovo bil, da je precej razvitih evropskih držav s precej hujšimi težavami številnejšega romskega prebivalstva. 

To je res, saj je romska manjšina v Sloveniji dejansko majhna. Na Slovaškem, Madžarskem, v Romuniji, Bolgariji, Srbiji in Severni Makedoniji je to večja težava, ker je tam romska manjšina razmeroma precej večja. Hkrati pa je tudi res, da je Slovenija na višji stopnji gospodarskega in demokratičnega razvoja kot številne od teh držav. Tu bi iz vseh teh razlogov »romska problematika« morala biti precej lažje in hitreje rešljiva in vprašanje je, zakaj ni. Slovenija bi lahko bila in bi morala biti svetel zgled. A zdaj, še posebej s Šutarjevim zakonom, je prav nasprotno. Naj vam povem kratko anekdoto. V prvih dneh po nesrečnih dogodkih v Novem mestu in histeriji zoper Rome, ki je sledila, me je poklical novinar časnika Brussels Times. Prosil me je, naj mu pomagam razumeti, ali gre res za Slovenijo ali je morda napaka in gre za Slovaško. Ni se mu zdelo smiselno, da gre za Slovenijo, in res ni imelo smisla, da govorimo o Sloveniji. Čeprav so v preteklosti po naseljih v bombnih napadih umirali Romi in čeprav so vlade Janeza Janše pritiskale nanje, je Slovenija v mednarodni skupnosti vedno imela podobo demokratične, stabilne, človekovim pravicam naklonjene, cvetoče države, kar se Romov tiče in tudi širše. Zunanji opazovalci so bili zmedeni tudi zato, ker se je politični in zakonodajni odziv v tem primeru tako nesorazmerno razlikoval od predstav, ki jih imajo ljudje o Sloveniji. Sedež v varnostnem svetu je dobila pod predpostavko vladavine prava, liberalne demokracije in človekovih pravic, potem pa se v državi zgodi tako groba kršitev človekovih pravic. To ni skrb zbujajoče zgolj z vidika Romov, pač pa tudi z vidika politične in demokratične prihodnosti Slovenije.

Z vidika novih volivcev in delavcev smo Romi populacija z zelo velikim potencialom.

Če vas prav razumem, se je naša država doslej nekako uvrščala med neproblematične, kar se položaja romske manjšine tiče, zdaj pa se to spreminja? 

V tem pogledu imamo v EU dva tipa držav. Na eni strani so Slovaška, Madžarska, Romunija, Bolgarija, kjer je romske manjšine za približno deset odstotkov prebivalstva. Na drugi sta recimo Italija in Portugalska, ki imata razmeroma neznatno romsko manjšino, tako kot Slovenija. A v obeh omenjenih državah se gojijo močni predsodki do Romov in se zlorabljajo v politične namene. Slovenija se je zdaj uvrstila v to skupino držav, kjer se položaj romske manjšine zlorablja za namene političnega hujskaštva. Tudi se ne čudim, da se je tragedija v Novem mestu zgodila ravno v predvolilnem obdobju. Nič novega ni zloraba Romov v politične namene, to smo v preteklosti videli že v državah zahodne in vzhodne Evrope. Nihče ne trdi, da v romski skupnosti ni težav, večjih ali manjših kriminalcev, a tako je v vsaki skupnosti. Tudi ne moremo zanikati, da je bila socialna država velikodušna in da nekateri nimajo prave motivacije za delo, a enako je v splošni populaciji. Vse te težave znotraj romske skupnosti se nanašajo na posameznike, Šutarjev zakon pa ima posledice za celotno romsko skupnost.

Politika pravi, da se je zdaj obrnila k represiji, ker dolga leta dajanja namenskih sredstev za izboljšanje položaja romske skupnosti niso imela učinkov. 

Nihče ni Romom dal ničesar, sredstva so dobili predvsem župani, občine.

Hkrati niso bili obvezani ta sredstva porabiti za programe in infrastrukturo, ki bi koristila Romom. Sredstva so pogosto uporabljali v druge namene. Tako imate po Sloveniji primere, ko je bil z namenskim denarjem izboljšan položaj romske skupnosti, in druge, kjer se to ni zgodilo. Ne le v Sloveniji, po več evropskih državah vidimo lokalne oblasti, ki ali ne želijo takšnih sredstev porabiti za pravi namen ali pa preprosto tega tudi ne znajo. Torej finančno mamljivo je namenski denar porabiti drugače, to prinaša tudi politične točke med večinskim prebivalstvom, pogosto pa pri lokalnih oblasteh sploh ni znanja in sposobnosti, da bi denar smiselno namensko porabile. V Sloveniji poleg tega razmere na severovzhodu države kažejo, da je mogoče težave romske skupnosti reševati tudi bolje.

Se strinjate, da bodo Romi vedno drugorazredni državljani, dokler se ne bodo tudi politično organizirali? 

Drži. Romi smo marsikje nezanemarljiv del volilnega telesa. To pomeni dvoje, volilno bazo in delovno silo. V starajoči se Evropi smo »najmlajša« etnična skupina. Med Romi je tri- do štirikrat več mladih kot med večinskim prebivalstvom. Z vidika novih volivcev in delavcev smo populacija z zelo velikim potencialom. Preudarne oblasti bi to prepoznale, spremenile negativno retoriko in to izkoristile za dobro. Že nekaj časa se veliko govori o uvozu migrantske delovne sile. Morda je to res mogoča rešitev, a Romi smo že tu, tu živimo, smo del teh družb. Zakaj ne bi izkoristili te priložnosti? Ko med Romi opravljamo raziskave javnega mnenja in jih vprašamo, kaj so njihove prioritete, kaj se jim zdi najpomembnejše v življenju, so odgovori vedno enaki – delo, dohodek, življenjski stroški. Vse se torej vrti okoli dela. Ljudje bi radi delali, večinoma tudi, kadar lahko prejmejo socialno pomoč. In številni tudi delajo na črnem ali neformalnem trgu dela, ne sedijo zgolj doma in čakajo, da denar pade z neba. To preprosto ni res, ljudje želijo delati.

Represija bo že tako revne ljudi naredila še revnejše in še poglobila politično zlorabo že tako politično zlorabljenih ljudi.

Povečanje represije in zmanjševanje pravic, ki ju prinaša Šutarjev zakon, je javnost sprejela z odobravanjem in res bo vse to prizadelo predvsem Rome. A ljudje so dejansko ploskali tudi zmanjševanju lastnih človekovih pravic, mar ne? 

Vsekakor. Seveda zdaj posledice nove zakonodaje nesorazmerno trpi romska skupnost, toda tveganja, ki jih ta zakonodaja prinaša, so na daljši rok zelo visoka tudi za Slovenijo kot državo in slovensko družbo kot celoto. Populisti sicer pogosto prepoznajo dejanske družbene probleme, nimajo pa rešitev za ta zapletena vprašanja in edino, kar lahko storijo, je povečevanje represije za potrebe domnevnega povečevanja varnosti. Šutarjev zakon je ena izmed takih »rešitev« za specifičen družbeni problem. Vprašanje pa je, ali bo slovenska družba v to privolila in katera družbena skupina bo potem naslednja na vrsti. V tem pogledu je zdaj Slovenija nekakšen testni poligon za vso Evropo.