V središču / Nehvaležna bitja

In potem je počilo – 28. februarja so Američani in Izraelci napadli Iran. Zaliv se je stresel. A ne le Zaliv. Stresla se je tudi Slovenija, saj je v Zalivu obtičalo več kot tisoč Slovencev. Slišali smo njihove krike, njihove strahove, njihove klice na pomoč. Hoteli so, da jih rešijo. In to takoj. Hočemo domov! Pomagajte! Janša si je že mel dlani, prepričan, da bo slavil še eno predvolilno zmago, ker Golobova vlada – premalo možata, premalo ničejanska – ne bo sposobna rešiti Slovencev in Slovenk, ki so se zataknili v zalivskem vojnem teatru. Slovenska življenja visijo na nitki, vlada pa ničesar ne ukrene, smo slišali. Videti je bilo, kot da bo nemogoče organizirati odrešilne lete, toda potem je prišlo do preobrata – vlada je tako rekoč vse Slovence na hitro, elegantno in brezbolno evakuirala iz Zaliva. Nihče ni umrl. Nihče ni bil ranjen. Vsi so živi in zdravi. In rešeni. Brezplačno.

Eden izmed obrazov reševanja je bila zunanja ministrica Tanja Fajon. Ali natančneje: Tanja Fajon je reševala Slovence in Slovenke. Odpeljala jih je na varno. Spravila jih je domov.

Toda v nedeljo ni bila izvoljena v parlament.

Ko so Slovenci in Slovenke na glasovnici prišli do njenega imena, so rekli: Ne! Saj veste, kaj pravijo po volitvah: Ljudstvo ima vedno prav! Ljudstvo je govorilo! Ljudstvo je odločilo! Vsekakor, govorilo je, odločilo, a to ne pomeni, da ima prav. Ljudstvo je nehvaležno. V resnici je tako nehvaležno, da težko rečeš, da ima prav.

Tanje Fajon očitno niso volili niti tisti, ki jih je rešila.

Tanja Fajon je reševala Slovence in Slovenke. Odpeljala jih je na varno. Spravila jih je domov. Toda v nedeljo ni bila izvoljena v parlament.

Ne vem, ali ste opazili, toda številni Slovenci in Slovenke v časopisu vedno najprej poiščejo tisto stran, na kateri so osmrtnice – ja, vedno najprej preberejo osmrtnice. Zakaj? Da se preštejejo. Da vidijo, koga ni več. Da se informirajo. Da se ažurirajo. Poleg tega osmrtnice vedno izgledajo tako vzvišeno, tako himnično, tako poetično (ponavadi vključujejo kak verz, kako modrost, kak epigram, kak citat ipd.), da delujejo navdihujoče. Obstaja pa še en razlog, zakaj ljudje branje časopisov začnejo z osmrtnicami – preden gredo namreč na novice iz sveta politike, na negativne, zoprne, mučne, iritantne, travmatične novice, hočejo zaužiti nekaj pozitivnih novic. Osmrtnice berejo zato, da bi dan začeli pozitivno! Tam, med pokojnimi, vedno iščejo koga, ki bi mu smrt privoščili. Tam, med mrtvimi, vedno najdejo koga, ki mu smrt privoščijo.

V osmrtnicah lahko potemtakem uživajo – na morbiden, bolesten, morast, grotesken, obscen način. Kot Trump – ko je izvedel, da je umrl nekdanji direktor FBI-ja Robert Mueller, ki je preiskoval tudi njega, je zapisal: »Dobro, vesel sem, da je mrtev.« Trump – simptom sveta, v katerem ni nič tako slabo in hudo, da ne bi bilo lahko še slabše in huje (kot pravi Yuval Kremnitzer v knjigi Cesarjeva nova golota, The Emperor’s New Nudity, smo stalno na poti k še slabšemu, hujšemu), v katerem je »obscenost vir politične moči« (Kremnitzer), ne pa konec politične kariere, in v katerem se populistični, demagoški, obsceni voditelji obnašajo kot troli, vulgarni in nesramni zaničevalci liberalnih vrednot in progresivne senzibilnosti – je resnica sodobnega volilnega telesa, njegovo nezavedno: na glas pove, kar misli. Ne more se zadrževati in obvladovati. Ne more se inhibirati. Namesto političnega programa in rešitev ponuja obscenost, ki je ne le izreka, marveč oglašuje in oznanja. Neskončno uživa v obscenih, vulgarnih kršitvah »nepisanih pravil«. Eno izmed teh pravil se kakopak glasi – o mrtvih vse najbolje. De mortuis nihil nisi bene.

Hvaležno mrtvi

Tako pri nas izgleda po volitvah. Hočem reči – branje volilnih izidov izgleda kot branje osmrtnic. Vsi najprej pogledajo, koga ni več v parlamentu, kdo ni bil izvoljen, kdo je izpadel – koga je ljudstvo odstranilo. Vsi hočejo dan začeti pozitivno, z dobrimi, lepimi novicami – s političnimi osmrtnicami. Ki delujejo navdihujoče. Tu se lahko Slovenci in Slovenke po mili volji naslajajo. Tu lahko izživijo svojo privoščljivost – in svojo morbidnost, svojo bolestnost, svoj groteskni užitek. Potem lažje pogoltnejo in preživijo tiste druge novice, hard news – kdo je bil izvoljen.

Seznami poslancev, ki niso bili ponovno izvoljeni v parlament, so vedno hit, celo megahit. Tudi zdaj, po teh volitvah, je bil povsem pričakovano velik hit spisek »izpadlih«, na katerem so se znašli Anže Logar, Eva Irgl, Tine Novak, Urška Klakočar Zupančič, Andrej Hoivik, Vida Čadonič Špelič, Jožef Horvat, Matej Tašner Vatovec, Mojca Šetinc Pašek, Jonas Žnidaršič, Simon Maljevac, Tanja Fajon in drugi. Okej, boste rekli, med temi, ki jih ljudstvo ni ponovno izvolilo, so številni »prestopniki« – poslanci, ki so bili izvoljeni kot člani te ali one stranke, potem pa so prestopili v drugo stranko (Matej Tašner Vatovec, Mojca Šetinc Pašek) ali ustanovili svojo (Anže Logar, Eva Irgl, Tine Novak). Ljudstvo očitno ne ljubi teh, ki prestopajo. Ljudstvo je torej vendarle pravično – ne ceni izdaje. A potrditev, da je ljudstvo vendarle pravično, bi lahko našli v tem, da ni ponovno izvolilo nekaterih poslancev, ki so bili povsem nevidni in pasivni. Neopazni (kot recimo Jonas ali Horvat), kar seveda pomeni, da ljudstvo ne ceni teh, ki niso dovolj delavni, marljivi, pridni.

Zato je toliko bolj presenetljiva ta vpadljiva in nezgrešljiva nehvaležnost ljudstva, ki je ni izkusila le Tanja Fajon, temveč tudi predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič, ki je za idejo urbanosti – zabeljeno s feminizmom, liberalizmom in revolucionarnim potencialom rdeče barve (magari rdečih čevljev) – naredila toliko, da bi morala biti v središču urbanosti, volilnem okraju Ljubljana Center, gladko izvoljena, prav tako pa jo je izkusil tudi minister za solidarno prihodnost Simon Maljevac, ki je dolgotrajno oskrbo – enega izmed temeljev socialnega zavarovanja in socialne države – tako opolnomočil, da jo ljudje res čutijo.

To je ljudstvo, ki je odločilo, da je SDS v zadnjih štirih letih za Slovenijo naredila toliko kot Svoboda. In ki je odločilo, da je Resnica v zadnjih štirih letih za Slovenijo naredila toliko kot Levica.

A to očitno ni dovolj – tako kot ni bila dovolj evakuacija Slovencev in Slovenk iz vojnega teatra. Levica je komaj ostala v parlamentu, a je, kot pravijo, Golobovi vladi dala »barvo, vonj in okus« ter reformirala Slovenijo (dolgotrajna oskrba, gradnja dostopnih javnih stanovanj, dvig minimalne plače ipd.), poleg tega pa je bila – v dobi alergije na korupcijo – med vsemi parlamentarnimi strankami edina brez korupcijskih afer in škandalov. Levica ni »padla« le za Svobodo, ampak tudi za slovenske smrtne grehe, kot je recimo nehvaležnost.

Kar me spominja na film Nehvaležna bitja, ki ga je s češkimi igralci posnel slovenski filmar Olmo Omerzu. Ni mi bil pretirano všeč, toda te dni sem ga končno vzljubil, saj deluje kot metafora slovenskega volivca. Zakaj? Iz preprostega razloga: to je zgodba o ločenem moškem, ki pelje svoja otroka, sina in hčerko, Klaro, anoreksično najstnico, na počitnice (na Jadran, logično), kjer potem dela vse, da bi se imeli čim bolj fajn, hči pa to srečo vneto sabotira – z vsem je nezadovoljna, nenehno teži in nerga, stalno se kisa in kremži. Oče jo zabava na tisoč in en način, a ne pomaga. Ko Denisa, hrvaškega fanta, v katerega se Klara zatreska, osumijo umora, se družina vrne domov, na Češko, toda Klari se zdravje tako poslabša, da očetu ne preostane drugega, kot da ji začne »terapevtsko« pošiljati ljubezenske smse in se pretvarjati, da je Denis. Da bi jo »razveselil«, si mora z njo izmenjavati obscenosti: »erotično« ji mora replicirati (»Tudi jaz se te hočem dotikati in te poljubljati, kjerkoli želiš«), odzivati se mora na njene »prompte« (»Imam najlepšo muco na svetu«).

Ergo: zanjo dela vse, samoponižuje se, celo reši jo, a mu zaradi vsega tega ne pokaže nič manj nehvaležnosti. Zgodi se mu Tanja Fajon. Zgodi se mu Simon Maljevac. Zgodi se mu Urška Klakočar Zupančič. Zgodi se mu Levica. Banalnost zla je zamenjala banalnost nehvaležnosti, najnovejša »nova normalnost«. Odvrzite maske in uživajte!

Obscenost ljudstva

A tudi v pravičnosti ljudstva ne smete videti nič absolutnega ali objektivnega. Daleč od tega. Če kaj, potem je prav ta pravičnost obsceno relativna. Ja, kot rečeno, ljudstvo je nekatere politike eliminiralo in kaznovalo, ker so lenarili (niso bili ravno dejavni, delavni, pridni, aktivni, dovolj vidni), toda obenem je ponovno izvolilo številne lenobe. Poslance in poslanke, ki so bili neopazni. In ki se niso pretegnili. Ljudstvo je torej demagoško, šarlatansko, nenačelno, skorumpirano, obsceno – uživa v svoji pravici do arbitrarnosti in pavšalnosti, samovoljnosti in svojevoljnosti, pristranskosti in enostranskosti, selektivnosti in diskriminatornosti, nenatančnosti in ohlapnosti, subjektivnosti in pragmatičnosti, nelogičnosti in iracionalnosti, nedemokratičnosti in avtoritativnosti. To je ljudstvo, ki mu ne bo nihče govoril, kaj naj počne! Ljudstvo, ki mu ne bo nihče govoril, komu in kdaj naj bo hvaležno! To je ljudstvo, ki samo odloča, kdaj bo hvaležno in kdaj nehvaležno! In ne pozabite: to je ljudstvo, ki je odločilo, da je SDS v zadnjih štirih letih za Slovenijo naredila toliko kot Svoboda. In ki je odločilo, da je Resnica v zadnjih štirih letih za Slovenijo naredila toliko kot Levica.

Sodobno ljudstvo se obnaša tako, kot se obnašajo sodobni voditelji, karizmatični populisti, ki ob samovoljnosti, diskriminatornosti, iracionalnosti, nedemokratičnosti in avtoritarnosti promovirajo in prakticirajo tudi nehvaležnost (tebe gledam, Trump! in tebe, Janša!) in od katerih njihovi premnogi privrženci pričakujejo obscenost, šokantno norost, nihilistično zanikanje konsenzualne resničnosti, totalitarno demokracijo in apokaliptično slo po tem, da bi vse pogorelo do tal. Ljudje hočejo politične osmrtnice. Po logiki: vsi so isti! Hvaležnost delijo kot bogataši miloščino, prepričani, da jim ni nikoli nihče ničesar dal in da so vse v življenju dosegli sami.

Sodobno ljudstvo se obnaša tako, kot se obnašajo sodobni voditelji, karizmatični populisti, ki ob samovoljnosti, diskriminatornosti, iracionalnosti, nedemokratičnosti in avtoritarnosti promovirajo in prakticirajo tudi nehvaležnost.

In ko je Freud v Množični psihologiji in analizi jaza (1921) – sicer sledeč Le Bonovi klasiki Psihologija množic (1895) – poudarjal, da dobi posameznik v množici občutek nepremagljive moči, da se v odsotnosti logičnega odmerjanja/preverjanja argumentov, ki jo zagotavlja množica, lahko začne obnašati kot barbar, gonsko, divje, primitivno, nekritično bitje, in da mu zaradi anonimnosti, učinku množice, povsem uplahne vest oziroma občutek odgovornosti, tako da se lahko nevrotično prepušča »nezavednim gonskim vzgibom« in »krutim, brutalnim, destruktivnim instinktom«, je le opisal sodobnega volivca, člana volilne množice, pripadnika ljudstva, ki ima v volilni kabini – tej diskretni coni ugodja – vtis neomejene moči, obenem pa se v tej kabini, ki se je itak drži nekaj seksualnega, čuti povsem osvobojenega odgovornosti, cenzure, inhibicij in potlačitev, tako da se lahko samoljubno prepusti afektirani primitivnosti svojega nehvaležnega ida, pravici do svojega prav, pa čeravno vsi vemo, da je preveč nehvaležen, da bi lahko imel prav.