Komentar / Sodelovanje s SDS?

Ko se danes govori, da bi morali z Janezom Janša »pač sodelovati«, da je izključevanje Slovenske demokratske stranke nedemokratično, da je to celo žalitev za njihove volivce, ne govorimo o običajni politični stranki. Govorimo o političnem projektu, ki je desetletje sistematično razgrajeval zaupanje v institucije, v medije kot korektiv oblasti, osnovne standarde politične kulture, njeni vodilni pa prijateljujejo z Netanjahujem, odgovornim za genocid v Gazi, za vojno v Iranu … In zdaj naj bi bil problem tisti, ki temu reče »ne«.

Teza, da je zavračanje SDS »nespoštljivo do njihovih volivcev«, zveni na prvi pogled vključujoče. V resnici pa je nevarno zavajanje. Volivci volijo tudi zato, da se določene politike in načini delovanja ne izvajajo. Če nekdo glasuje proti politiki Janeza Janše, potem »velika koalicija« ni spoštovanje volje volivcev, ampak njena izdaja. To ni most. To je obvoz okoli demokratičnega sporočila.

Ena najbolj problematičnih tez je, da sta »obe strani enako krivi«: eni izključujejo,  drugi izključujejo. Torej smo vsi isti. Ne, nismo. Obstaja razlika med političnim nesoglasjem in sistematičnim spodkopavanjem pravil igre. Ko se to dvoje izenači, dobimo lažno ravnotežje, kjer ekstrem postane samo še ena od opcij. To ni umirjanje politike. To je njeno razkrajanje. 

Ideja, da bi morala Robert Golob in Janez Janša sedeti za isto mizo v interesu države, je vsaj zame zgrešena. Takšna koalicija bi pomenila izbris politične odgovornosti, legitimizacijo spornih praks in predvsem signal, da je vse, kar se je dogajalo, nepomembno. To ni stabilnost. To je politična amnezija.

Volivci volijo tudi zato, da se določene politike in načini delovanja ne izvajajo. Če nekdo glasuje proti politiki Janeza Janše, potem »velika koalicija« ni spoštovanje volje volivcev, ampak njena izdaja. To ni most. To je obvoz okoli demokratičnega sporočila.

Problem ni zavračanje. Resnični problem ni, da nekdo zavrača sodelovanje s SDS. Problem je, da se vedno znova pojavlja pritisk, naj se to zavračanje opusti, ne da bi se karkoli spremenilo na drugi strani. To ni dialog. To je enostranska prilagoditev. Zakaj bi moral nekdo, ki opozarja na problematične prakse, popustiti? Zakaj se standardi vedno znižujejo v imenu »realnosti«?

Beseda »racionalno« v teh razpravah pogosto pomeni: naredimo to, kar je trenutno politično najlažje. A politika brez vrednot ni racionalna. Je oportunistična.

In če »racionalnost« pomeni, da se spregleda način vladanja, odnos do institucij, politična retorika,  potem to ni zrelost. To je odpoved.

In kdo koga v resnici izključuje? Tisti, ki reče, da s takim načinom politike ne bom sodeloval? Ali tisti, ki vztraja pri tem načinu in pričakuje, da se mu bodo drugi prilagodili?

Zavračanje je v resnici lahko zadnja obrambna linija pred normalizacijo nečesa, kar nikoli ne bi smelo postati normalno.