Hrvaška / Heni Erceg: Davidova frača

Če si majhen, še ne pomeni, da moraš biti petoliznik. Toda če si v današnjem morbidnem svetu velik, to najpogosteje pomeni, da moraš biti nasilnež. In kadar hoče nasilnež koga spraviti na slab glas, za to ni boljšega, kot imenovati se Hrvaška. Lažna država, lažno suverena. Ko že pomisliš, da je Hrvaška s svojo grozljivo oblastjo dosegla dno demokracije in varstva pravic državljanov, pa tole: v splitskem pristanišču je bila več dni zasidrana največja letalonosilka na svetu, ameriška ladja USS Gerald Ford. Na jedrski pogon! Spraševati se, kako je to mogoče, bi bilo naivno. In zakaj državljane izpostavljati morebitni grožnji v času stopnjevanja vojne na Bližnjem vzhodu? Toda državljanov v avtokratski državi nihče nič ne vpraša, pa tudi sami niso sposobni protestirati, ker je bil Split izbran za kraj popravila te pošasti z več kot 4000 člani posadke, ki se je prej zaradi okvare že ustavila v Grčiji. Od tam so jo lepo poslali naprej, saj so prebivalci Krete, kjer je bila zasidrana, temu odločno nasprotovali.

V Splitu pa plovečega krvnika obravnavajo kot ladjo za križarjenje, natrpano s turisti, gostinci so navdušeni nad marinci, ki obiskujejo njihove lokale, vsi so, pravi neki tepec iz ene od restavracij, krasni in odlični potrošniki. Kot da še do včeraj niso zagotavljali logistike za pošiljanje morilskih raket proti Iranu. Z veseljem smo prebrali tudi sporočilo ameriškega veleposlaništva, da bo »letalonosilka Gerald Ford med obiskom gostila predstavnike oblasti, s čimer se bo potrdila močna in trajna vez med ZDA in Hrvaško, spoštovano Natovo zaveznico in prijateljico«. Čigavo prijateljico? Ponorelih ameriške in izraelske administracije, za katerima ostajata požgana Gaza in uničeni Iran. Na veleposlaništvu danes najbolj zaničevanja vredne države na svetu pravijo tudi, da »obisk največje letalonosilke na svetu posadki ponuja pomembno priložnost, da se naužije bogate kulture in naravnih lepot Hrvaške, ZDA pa dodatno priložnost za komunikacijo s ključno zaveznico in za krepitev ameriško-hrvaških odnosov, ki koreninijo v skupnih vrednotah in varnostnih interesih«. No, pa smo se odkrito postavili na stran zla.

Medtem ko mojstri krpajo Fordova stranišča in kabine po požaru, ki je izbruhnil med raketiranjem Irana, si ameriški vojaki ogledujejo Dioklecijanovo palačo, kot da ne bi bili še včeraj uničevali nekih drugih kulturnih znamenitosti in spotoma pobijali še civilno prebivalstvo. Malo pred tem pa so bili zasidrani ob venezuelski obali, ko je njihov ponoreli vodja tam »uvajal demokracijo« in vklepal v lisice predsednika države, samo da bi s tamkajšnjimi surovinami okrepil ameriški kapital. Toda nič od tega ni preprečilo tukajšnji vladi, da bi spustila hlače pred ameriškim fašistom ali tistim izraelskim zločincem, ki je Gazo spremenil v pokopališče, na katero je svet že skoraj pozabil.

Posadka nevarne spake torej »zasluženo« počiva v Splitu, izraelski mediji pa poudarjajo, da je bila ta letalonosilka ključna v obsežnem zračnem napadu na Iran in da je z njenim odhodom v ameriških silah na Bližnjem vzhodu nastala precejšnja vrzel. Poleg tega je bila skupaj z letalonosilko USS Abraham Lincoln »najpomembnejši instrument nacionalne moči za odvračanje napada«. Kdo je tu napadalec in kdo žrtev, niso povedali. Vendar se razume. Večna žrtev je Izrael, namišljenega napadalca pa ni težko najti onstran plota.

Režim na Hrvaškem to dobro razume, vedno je na pravi strani zgodovine, če se malo pošalimo, od tod ne samo zavračanje priznanja Palestine, ampak tudi nenehno kupovanje orožja prav od Izraela. Nedavno je začel premier žvrgoleti še, da bo pri istem mojstru nabavil tako imenovano Davidovo fračo, protiraketni ščit, s katerim naj bi se Hrvaška branila pred srbskim norcem, ki se hvali, da ima v lasti neko raketo dolgega dosega. Davidovo fračo poznamo iz svetopisemske zgodbe o pastirju D a vidu, ki je s kamnom, izstreljenim s fračo, ubil velikana Goljata. Res mojstrski sarkazem, spreminjanje svetopisemske zgodbe o premetenosti šibkejšega v militantno dobičkarstvo – Palestinci niso imeli niti navadne frače, kaj šele Davidovo – pri čemer se vsakršno nasprotovanje brezumnemu oboroževanju razglaša za antisemitizem. Ta pridevek je hrvaškemu predsedniku prilepil izraelski veleposlanik na Hrvaškem, ker Milanović vojno v Gazi imenuje s pravim imenom, torej genocid, nasprotuje pa tudi ameriško-izraelski koaliciji pri napadu na Iran. Potem se je drznil obregniti še ob trditev tega Korena, da je iransko veleposlaništvo v Hrvaški polno vohunov, zaradi česar bi moral Zagreb pretrgati diplomatske odnose s Teheranom. Predstavljajte si to – vohuni na iranskem veleposlaništvu! Kot da jih na vseh drugih veleposlaništvih ne bi bilo, brez dvoma izraelsko ni izjema.

Izraelski veleposlanik ne vidi nič slabega niti v poveličevanju NDH, zločinske tvorbe, ki je eliminirala večino Judov na svojem ozemlju, vendar je to paradoksalno samo na prvi pogled. Netanjahujev režim si želi, da bi se ves svet strinjal z njegovo genocidno politiko v Gazi in z očitno zgrešenim napadom na Iran z neverjetnimi posledicami za splošno varnost. In tu se takoj pojavi mali, vendar dobrodošli hrvaški prijatelj. Medtem ko milijoni Američanov na ulicah protestirajo proti vojni v Iranu in opozarjajo, da ne želijo sveta, v katerem vladajo kralji in oligarhi, prav takšna protivojna zborovanja pa pripravljajo tudi v številnih evropskih državah, je Hrvaška svoje morje ponudila za parkirišče nevarni vojaški ladjuri. Frač pa od nikoder. Niti pastirjev. Samo ubogljiva čreda.