V središču / Vzporedno volilno vesolje 

SDS je leto ali dve utemeljeno pričakovala zmago na nedavnih parlamentarnih volitvah, zato je bilo po tesni zmagi Gibanja Svoboda v stranki, ki jo že 33. leto vodi Janez Janša, nekaj zadrege. Posledica te so tudi ugovori zoper volilne nepravilnosti v kar sedmih volilnih enotah od osmih; v njih so državni volilni komisiji očitali različne sistemske nepravilnosti pri volitvah, zahtevali izločitev glasovanja na posameznih voliščih in ponovitev na drugih. Vse te očitke, ki so se kasneje izkazali za neutemeljene ali celo lažne, pa je zbral pravzaprav nepredstavljiv alternativni volilni aparat stranke, ki je opravil tudi vzporedno štetje glasov.

Očitki SDS se laično in na prvi pogled zdijo zelo resni. Več volišč za predčasno glasovanje naj bi bilo protizakonitih, saj so imela sedež zunaj volilnega okraja, česar zakonodaja ne dopušča. V stranki so predlagali črtanje volilnih izidov, pridobljenih na teh voliščih. Z izločitvijo teh izidov bi prehiteli Svobodo in na volitvah zmagali.

Zatrjevane nepravilnosti

A pojdimo po vrsti. Glavni očitek SDS je bil torej usmerjen v predčasne volitve, na katerih je stranka (kot navadno) dosegla precej slabši izid od skupnega. Izločiti je želela vsa tista volišča, katerih sedež je bil zunaj volilnega okraja, česar zakonodaja ne dovoljuje. Direktor državne volilne komisije Igor Zorčič se je na to odzval v oddaji Odmevi na TV Slovenija: »Zakon ne predvideva, da izbrišeš določen izid določenih volišč, tako da temu nimam česa dodati.« K temu pa je vendarle treba nekaj dodati – pojasnilo, zakaj je tako.

Nezakonito predčasno glasovanje, kot ga imenuje SDS, je tri desetletja stara praksa, ki jo je stranka s prisotnostjo v volilnih organih pomagala soustvariti.

Slovenske državnozborske volitve niso volitve, kjer bi glasovali zgolj o kandidatih za poslance in bi glasovi šli zgolj njim. Niso niti volitve, kjer bi vsi glasovi šli le političnim strankam in se potem v skladu z njihovimi internimi listami delili njihovim poslancem. Glasovi se delijo na več ravneh, najprej na ravni volilnih okrajev, potem se ostanki glasov prenesejo na državno raven in se »za nazaj« delijo mandati. Oddani glas se torej upošteva na več ravneh, v več različnih izračunih – in vpliva na dodelitev mandatov in poimensko sestavo državnega zbora. Izločitev le izida s posameznega volišča zato ni mogoča in ni predvidena. Predvidena je zgolj razveljavitev in ponovitev glasovanja na posameznem volišču, ki pa po logiki stvari pri predčasnih volitvah ni izvedljiva in je SDS tudi ni zahtevala.

Volilne komisije na ravni volilnih enot so v sodelovanju z okrajnimi volilnimi komisijami širom po Sloveniji vse po vrsti ta očitek zavrnile kot neutemeljen. Okrajne volilne komisije so namreč le upoštevale veljavno navodilo za delo volilnih komisij, ki določa, da »se lahko izjemoma določi volišče za predčasno glasovanje tudi izven območja okraja, če se na tak način omogoči predčasno glasovanje večjemu številu volivcev in zagotovi lažja dostopnost volišč za volivce ter boljša organizacija in izvedba predčasnega glasovanja.«

Zdaj domnevno sporno predčasno združeno glasovanje na enak način marsikje poteka že 30 let. Zato ne omejuje ali onemogoča udeležbe na predčasnem glasovanju, pač pa po mnenju volilnih komisij kot tradicionalna in vsem dobro znana lokacija kvečjemu vnaša stalnost pri vseh, ki glas radi oddajo predčasno ali ki ga morajo oddati predčasno. Dodajajo še, da so takšno ravnanje v desetletjih soustvarjali in podpirali tudi člani volilnih komisij iz SDS.

Očitno država in njeni volivci že od osamosvojitve uspešno udejanjamo volilno pravico na predčasnih volitvah včasih formalno nezakonito. Pa tudi, če ne bi šlo za ustaljeno prakso, so bili tokrat ugovori SDS zavrnjeni že zato, ker ni bil izpolnjen osnovni zakonski pogoj za poseg pritožbenih organov v volilni izid. Vanj se z razveljavitvijo in ponovitvijo glasovanja na posameznem volišču (ali v celoti) poseže le izjemoma – kadar se zaznajo takšne nepravilnosti pri kampanji, glasovanju ali delu volilnih organov, »ki so ali bi lahko bistveno vplivale na izid volitev«. Ljudska glasovanja se ne razveljavljajo zlahka, saj gre za neposredno izkazano voljo ljudi, do česar imajo ti pravico le od časa do časa. SDS pa v svojih ugovorih po mnenju volilnih komisij z ničimer ni izkazala, da bi očitane nepravilnosti lahko vplivale na izid volitev, kaj šele, da so.

Vzporedno štetje glasov

SDS namreč ni izpodbijala podatkov – volilnih izidov, odstotkov in mandatov, ki so jih na teh volitvah dobile politične stranke. Tega pa ni storila na pamet, ampak po tem, ko je opravila alternativno štetje in seštevanje glasov ter ugotovila, da razlik med njenim in uradnim izidom ni. Kako politična stranka sploh lahko opravi vzporedno ugotavljanje volilnega izida – torej postopek, katerega uspešna izvedba od države terja resne finančne in organizacijske vložke ter angažma več deset tisoč ljudi in pravnikov, ki sodelujejo v volilnih odborih in komisijah?

SDS je vzporedno štetje glasov izpeljala ob pomoči na tisoče stranki zvestih članov volilnih odborov in njenih opazovalcev volitev.

Da bi odgovorili na to vprašanje, moramo najprej razumeti, kako poteka štetje glasovnic. Na vsakem volišču je tričlanski volilni odbor, kar dejansko pomeni šest članov volilnega odbora – trije člani in trije njihovi namestniki, dopoldanska in popoldanska izmena. Ko se volišče zapre, se tam navadno zberejo vsi in vsak prešteje del oddanih glasov, podatki se seštejejo in predsednik odbora jih vpiše v standardiziran obrazec in naredi zapisnik. Ta se potem odnese na okrajno volilno komisijo, od koder vse te podatke odnesejo na upravno enoto, kjer se ob popolni sledljivosti vnesejo v posebne terminale informacijskega sistema »isDVK«, v njem pa se nato samodejno seštevajo glasovi in preračunavajo izidi ter mandati.

Kako pa je štetje glasovnic vzporedno izpeljala SDS? Najprej je treba razumeti, kako so sestavljeni volilni odbori, ki jih je bilo na preteklih parlamentarnih volitvah toliko, kot je bilo volišč, torej nekaj manj kot 3000. Če torej vsak volilni odbor sestavlja šest ljudi, je to skupaj 18-tisočglava množica. Ta pa se vedno sproti sestavlja in popolnjuje na predlog političnih strank in lokalnih oblasti. Dejansko to pomeni na predlog lokalnih odborov političnih strank in občinskih uprav. Kar se prvih tiče, je logično, da lahko največ svojih ljudi v volilne odbore spravijo največje, najstabilnejše in na lokalni ravni najbolje organizirane stranke. Vse to pomeni, da ima SDS v volilnih odborih daleč največ »svojih« ljudi. Neposredno prej dva kot enega na volilni odbor. Torej od 3000 do 6000 članov, ki so neposredno zvesti SDS. Potem so tu še člani volilnih odborov, imenovani na predlog občinskih uprav. Med njimi je tudi zagotovo veliko stranki zvestih ali pa vsaj naklonjenih posameznikov – vsaj v lokalnih okoljih, kjer je SDS na oblasti, in teh ni malo. SDS namreč na lokalnih volitvah že 30 let ne pozna poraza in je zmagala na zadnjih petih. V razmerah, ko najboljše izide dosegajo neodvisni župani in liste, ima SDS med uveljavljenimi strankami redno največ občinskih svetnikov ter več kot četrtino županov, ki so bili izvoljeni kot člani SDS ali z izrecno podporo stranke.

Dodatno je SDS na volišča poslala tudi daleč največ zaupnikov oziroma opazovalcev, nekakšnih nadzornikov, ki v imenu posamezne politične stranke spremljajo delo volilnega odbora. Njihova glavna naloga je biti prisoten zvečer, po sedmi uri, pri preštevanju in seštevanju glasov ter vpisovanju teh v zapisnik. SDS je vzporedno štetje glasov opravila na podlagi fotografij zapisnikov s prav vseh volišč, ki so jih v centrali na Trstenjakovi ulici v Ljubljani potem ročno vnašali v lastne tabele. Načeloma to pomeni, da bi potrebovali vsaj 3000 zaupnikov, čeprav so po naših informacijah nalogo »nadzora« in fotografiranja zapisnika ponekod opravili kar člani volilnih odborov, ki so bili imenovani na predlog SDS. Če torej seštejemo odbornike in zaupnike, ki so na volitvah skrbeli za interese SDS, je to prava mala vojska, ki šteje nekako od 6000 do 9000 ljudi. Za vzporedno ugotavljanje volilnega izida je pač potrebna velika ekipa. Ta v tem primeru ni bila prav dosti manjša kot ekipa, ki jo je imenovala država in je ugotavljala uradne izide, pri čemer se množici delno prekrivata.

Že če odmislimo zaupnike, ima SDS torej prek stranki naklonjenih ljudi v volilnih odborih popoln nadzor nad dogajanjem na slehernem volišču – nad preštevanjem in seštevanjem glasov ter pripravo zapisnika o izidu. Enako sicer velja tudi v okrajnih in drugih volilnih komisijah ter državni volilni komisiji. Seveda to prav tako velja za vse druge volitve in referendume. Kakršnokoli namigovanje na do SDS nepošten volilni proces, v katerem je stranka formalno in dejansko prisotna v vseh porah in ga tudi dejavno soustvarja, je zato zgolj predstava za javnost.