V središču / Izraelska tehnologija v Sloveniji

Koliko je v Sloveniji izraelske tehnologije? Vprašanje je postalo aktualno ob razkritju »predvolilnih obiskov« vodilnih menedžerjev največje zasebne obveščevalne agencije na svetu, izraelske družbe Black Cube, pri Janezu Janši. Pomembno je tudi zaradi neuradne informacije, ki so jo prejšnji teden navedli v oddaji Tarča: da naj bi pridružitvi Slovenije k tožbi Južne Afrike proti Izraelu na seji vlade 12. marca nasprotovala ministrica za digitalno preobrazbo Ksenija Klampfer, in sicer zaradi odvisnosti od izraelske programske opreme. Kje vse ima torej pri nas odtise Izrael?

Na spletni strani platforme Start:up Slovenija najdemo novico iz junija 2023, torej le nekaj mesecev pred usodnim 7. oktobrom 2023, ko sta Slovenski podjetniški sklad in agencija Spirit v Tel Avivu organizirala »intenzivni štiridnevni pospeševalniški program«. Osem slovenskih tehnoloških podjetij, s katerimi na fotografijah pozira tudi državni sekretar gospodarskega ministrstva Matevž Frangež, se je sestalo z ustanovitelji znanih izraelskih skladov, kot so Arieli Capital, Jerusalem Venture Partners in Team8. Izrael si je leta gradil imidž »države start-upov«. S sistematično podporo zagonskim podjetjem s področja kibernetske varnosti, umetne inteligence, biotehnologije in finančne tehnologije naj bi Izrael tudi vzpostavil mrežo globalnih »tehnoloških odvisnikov«. Na izraelsko tehnologijo naj bi bila danes vezana podjetja in tudi državne institucije po vsem svetu. »Vsak, ki ima mobilni telefon, ima tudi del Izraela,« je sredi septembra lani požugal izraelski premier Benjamin Netanjahu. In tu je še en zdaleč ne nepomemben vidik: ključni kadri prodorne izraelske tehnološke industrije naj bi izhajali iz izraelske vojske IDF. Zelo pogosto naj bi prihajali iz »elitne enote« Unit 8200, ki je odgovorna za tajne operacije, zbiranje obveščevalnih podatkov, dešifriranje in kibernetsko vojskovanje in katere jedro so izbrani 18- do 21-letniki, ki izstopajo v matematiki, programiranju, logiki in kriptografiji. Številne kontroverzne vojaške prakse omenjene enote naj bi njeni nekdanji zaposleni prenašali v svoja tehnološka podjetja in komercialno rabo.

A vrnimo se na sejo slovenske vlade 12. marca letos. Ministrica za digitalno preobrazbo Ksenija Klampfer ni dodatno komentirala špekulacij, navedenih na Tarči – ni jih torej niti zanikala –, da je zaradi odvisnosti od izraelske tehnologije nasprotovala, da se Slovenija pridruži tožbi zoper Izrael. Točka je bila na seji vlade označena s stopnjo zaupno, so nam odpisali z ministrstva. Brez dodatnega komentarja je tudi finančni minister Klemen Boštjančič, ki naj bi iz podobnih razlogov na seji prvi nasprotoval pridružitvi.

Je Slovenija res odvisna od izraelske tehnologije?

V centraliziranem komunikacijskem omrežju državne uprave HKOM ima Slovenija v uporabi strojno in programsko opremo izraelskega podjetja Check Point.

Že nekaj dni po seji vlade smo ministrstvo za digitalno preobrazbo prosili za seznam vseh tehnologij, ki jih uporablja slovenska javna uprava in so izraelskega izvora. »Na ministrstvu, kjer skrbimo za centralizirane organe državne uprave, imamo v omrežju HKOM v uporabi strojno in programsko opremo podjetja Check Point,« so nam odgovorili pred tednom dni in poudarili, da so ta produkt v centraliziranem komunikacijskem omrežju državne uprave HKOM začeli uporabljati pred več kot 15 leti.

HKOM je informacijska hrbtenica, na katero je vezana vsa državna uprava, deli javne in lokalne uprave ter drugi subjekti, nanjo je priključenih 1100 lokacij, 2000 lokalnih mrež in 30.000 uporabnikov, beremo na državnem portalu gov.si. Zagotavlja prenos podatkov in dostop do spleta, tudi do omrežja Evropske unije in delo na daljavo za uslužbence, ves promet prek HKOM poteka v centralnem sistemu zaznavanja in preprečevanja vdorov ter požarnih pregrad. In prav tukaj pridemo do »varnostnih rešitev« izraelskega podjetja Check Point Tehnologies, ki so že leta ne le v naši državni informacijski hrbtenici, ampak tudi v sistemih vitalnih podjetij in javnih zavodov – z namenom preprečevati nepooblaščene dostope, okužbe ter odtekanje podatkov.

Na portalu javnih naročil sta vidni dve naročili, ki razkrivata, da v sistemu državne uprave HKOM tudi vsa zadnja leta, ko smo priča genocidu v Gazi, kontinuirano uporabljamo izraelsko tehnologijo Check Point. Oktobra 2022 je ministrstvo za javno upravo objavilo javno naročilo za »nadgradnjo in razširitev CheckPoint infrastrukture HKOM« z izrecno zahtevo, da »mora« vse dele strojne in programske opreme dobaviti proizvajalec Check Point. Zgolj to je namreč omogočilo nadgradnjo obstoječih rešitev. Dveletni posel, vreden skoraj milijon evrov (961.211 evrov), je že mesec kasneje dobil kranjski S&T Iskratel kot certificirani partner Check Pointa, ki je bil tudi edini ponudnik na razpisu. S&T Iskratel je bil namreč naslednik nekdanjega Hermes Plusa, ki je z izraelskim Check Pointom sodeloval že od leta 1996. Za S&T Iskratel je pogodbo podpisal takratni direktor Sašo Berger, ki zdaj vodi upravo Petrola, za državo pa takratna ministrica za javno upravo Sanja Ajanović Hovnik. Sledila sta aneksa k pogodbi, ki pa sta bila povezana le s spremembami v avstrijski lastnici podjetja S&T Iskratel: avstrijska skupina S&T se je namreč vmes preimenovala v Kontron AG, iz S&T Iskratela pa sta nastali podjetji Kontron in Kontron SI. Decembra 2024 je ministrstvo za digitalno prihodnost pogodbo »obnovilo«, s Kontronom SI je podpisalo 2,5 milijona evrov vredno pogodbo, ki se izteče decembra 2028 in katere predmet je »podaljšanje naročnin licenčne opreme in podpore proizvajalca ter vzdrževanje Check Point infrastrukture«. Ob podpisu te pogodbe je ministrstvo za digitalno prihodnost začasno vodil ravno Klemen Boštjančič, finančni minister.

Podjetje Kontron SI, ki je že leta 2024 doseglo skoraj 50 milijonov evrov prihodkov, je s tehnologijo izraelskega »partnerja« Check Pointa prisotno tudi v številnih sistemsko pomembnih podjetjih. Tako je Jedrska elektrarna Krško s Kontronom SI julija lani sklenila polmilijonsko pogodbo (455.261 evrov brez DDV) za »prenovo omrežnih požarnih pregrad podatkovnih centrov za obdobje 2026–2030«. V dokumentaciji razkrivajo, da uporabljajo »CheckPoint požarne pregrade« ter »centralno upravljanje in beleženje dnevniških zapisov proizvajalca Check Point«, ki jih želijo z naročilom posodobiti. Podobno je Lekarna Ljubljana s Kontronom SI junija lani podpisala štiriletni okvirni sporazum, vreden skoraj 3,4 milijona evrov, ki vključuje tudi sisteme CheckPoint. »Zaradi popolne kompatibilnosti strojne in programske opreme z obstoječo opremo mora biti ponujena oprema proizvajalca CheckPoint,« so zahtevali. O razširjenosti rabe te tehnologije priča tudi dejstvo, da Kontron prireja izobraževanja za IT-strokovnjake, ki v podjetjih skrbijo za kibernetsko in omrežno varnost z uporabo Check Point rešitev: udeležba stane 3000 evrov. Izraelski Check Point je bil sicer pred dvema tednoma eden od partnerjev dogodka Blue Carpet 2026, ki ga je za svoje stranke priredil Kontron SI v SiTi Teatru v ljubljanskem BTC.

In kaj je družba Check Point? Globalno podjetje s sedežem v Tel Avivu, ki deluje od leta 1993 in velja za pionirja v razvoju tehnologij požarnih pregrad. Njegov izvršni direktor je od decembra 2024 Nadav Zafrir, ki je bil pred to zaposlitvijo, kot piše v uradni predstavitvi, »ustanovitelj kibernetskega poveljstva izraelskih obrambnih sil« in bivši poveljnik omenjene kontroverzne Unit 8200. Z vidika Slovenije je Zafrir zanimiv tudi, ker je bil v vodstvu izraelske družbe SolarEdge Technologies, ki se je konec lanskega leta nepričakovano umaknila iz Evrope, ostala je le v Italiji in Nemčiji. S tem je v negotovosti pustila večino imetnikov malih sončnih elektrarn (tudi) pri nas, ki svoje elektrarne spremljajo prek tako imenovanih razsmernikov SolarEdge. Gre za elektronske naprave, ki so ključni del elektrarn, prek njih pa je, kot so opozorili v spletnem časopisu Finance, mogoče na daljavo prevzeti celo nadzor nad delovanjem elektrarn, denimo pri nadgradnjah.

Pa tehnologija izraelskega Check Point pomeni tveganje? Iz slovenskega Kontron SI, ki ga vodi Jure Fir, odgovarjajo: »Ocenjujemo, da indicirano tveganje nepooblaščenega nadzora zaradi porekla ne obstaja. Oprema proizvajalca Check Point se namreč upravlja izključno s strani lokalnih administratorjev naročnika oziroma naših inženirjev, v kolikor imamo s stranko sklenjeno takšno pogodbo. Proizvajalec do nameščene opreme nima dostopa, prav tako se v primeru potrebnih posodobitev ali morebitnih dodatnih varnostnih analiz uporabljajo izključno podatkovni centri v Evropski uniji.« Naš sogovornik, informatik, ki ne želi biti imenovan, ob vsem dodaja, da oprema Check Point tehnično ni slab produkt, da pa je njena globalna razširjenost tudi posledica izredno agresivnega marketinga. Alternative? So, pravi, a uporabniško zahtevnejše, manj integrirane.

Pa je Check Point naša edina »ranljivost«? Seveda ne.

Sogovornik, katerega podatke zaradi varovanja anonimnosti hranimo v uredništvu, nam je opisal sejo vlade pred leti, ko je tekla razprava o Check Pointu: »Takratni notranji minister Poklukar je izjavil, da je to (Check Point, op. a.) še najmanjši problem, saj da lahko sistemi notranjega in obrambnega ministrstva padejo, če prekinemo sodelovanje z Izraelom.«

Policija dejansko uporablja opremo izraelskega proizvajalca Cellebrite za mobilno forenziko, torej za programsko opremo, ki lahko obide gesla in varnostne protokole na pametnih telefonih in računalnikih ter dostopa do podatkov z njih. Dobavitelj te opreme je že leta zagrebško podjetje INsig2, ki uvršča izraelski Cellebrite med svojih 46 tehnoloških partnerjev.

Slovenska policija uporablja opremo razvpitega izraelskega proizvajalca Cellebrite za pridobivanje podatkov z mobilnih telefonov.

Cellebrite, pogosto opisan kot »heker telefonov«, globalno povezujejo z vrsto spornih praks. Zadnja leta naj bi svoje tehnologije zagotavljal vladnim službam v Belorusiji, Hongkongu, Mjanmaru za obračunavanje s protestniki in aktivisti. Reuters je februarja lani poročal o Gruziji, ki ji je že med množičnimi protesti Cellebrite prodal opremo InsEYEts, ki omogoča dostop do zaklenjenih naprav in pridobivanje celotnega datotečnega sistema, tudi šifriranih podatkov. Iz Cellebrita so za Reuters komentirali, da države njihovo tehnologijo uporabljajo »etično in zakonito«, skladno s poslanstvom podjetja, ki da je »spodbujanje pravičnosti, varovanje skupnosti in pomoč pri reševanju življenj«. Reuters je ob tem omenil Srbijo, v kateri je Cellebrite napovedal ustavitev prodaje opreme, potem ko je Amnesty International razkrila, da je srbska obveščevalna agencija uporabila opremo Cellebrite za odklepanje telefonov novinarjev in aktivistov, preden je namestila domačo vohunsko programsko opremo. Televizija Al Jazeera je pred nekaj tedni kritizirala britansko vlado zaradi nabav opreme Cellebrite, saj je to opremo izraelska vojska obsežno uporabljala proti Palestincem, Cellebrite pa naj bi celo prejel podporo ameriškega ministrstva za obrambo za delo na tehnologiji, zasnovani za kartiranje podzemnih tunelov v Gazi.

S portala javnih naročil je vidna vrsta poslov z INsig2 oziroma tehnologijo Cellebrite tudi v času, ko so že izbruhnila genocidna ravnanja Izraela. Konec novembra 2023 je takratni direktor policije Senad Jušić podpisal skoraj pol milijona evrov (488.583 evrov) vredno pogodbo z INsig2 za podaljšanje licenc in nakup dodatne opreme za mobilno forenziko. Slabo leto kasneje, oktobra 2024, je Jušić podpisal novo pogodbo z INsig2 za 705.405 evrov, ki je vključevala novo podaljšanje licenc in nove dobave programsko-strojnih kompletov, kjer je bila kot primerna izrecno navedena prej omenjena oprema Cellebrite InsEYEts. Septembra lani pa je sledila nova enoletna pogodba z INsig2 za 678.099 evrov, podpisal pa jo je Damjan Petrič, takrat še vršilec dolžnosti direktorja policije.

V predvolilnih soočenjih smo bili sicer tudi opomnjeni, da ima Slovenija od avgusta 2021, torej iz časa Janševe vlade, z Izraelom podpisan memorandum o sodelovanju na področju kibernetske varnosti. Ob robu obiska takratnega zunanjega ministra Anžeta Logarja sta ga v Izraelu podpisala Uroš Svete, takratni vršilec dolžnosti direktorja urada vlade za informacijsko varnost (URSIV), in Jigal Una, generalni direktor izraelskega Nacionalnega kibernetskega direktorata. Na uradu so nam zatrdili, da na podlagi memoranduma ni bil opravljen noben posel z Izraelom. »Ni bilo niti ene službene poti, gre za vsebinsko benigni dogovor,« je komentirala sogovornica, ki zaradi izpostavljenosti želi ostati anonimna. Memorandum so nam z URSIV tudi poslali, v točki 4. pa navaja šest področij sodelovanja: izmenjavo informacij o politikah kibernetske varnosti, razvoj človeških virov, organiziranje obiskov na razprave o aktualnih vprašanjih kibernetske varnosti ter vabila na seminarje in konference na to temo, spodbujanje in razvoj sodelovanja na področju krepitve zmogljivosti ter druga področja sodelovanja, o katerih se strani dogovorita.