Pamflet

Spet en pamflet dr. Bernarda Nežmaha, ki ne pove popolnoma nič, kar nismo prebrali v drugih medijih. V bistvu so ’’analize’’ spuščene na eno samo nerganje. Zelo me spominja na Vilija Kovačiča ali pa Molièrovega namišljenega bolnika Argana in obenem tudi na zdravnika Diafoirusa.

Kovačič je ’’videl’’ težave tam, kjer jih ni bilo in zato je projekt drugi tir zamudil najmanj dve leti. Povzročena je bila ogromna gospodarska škoda. Dr. Nežmah pa nastopa v vlogi zdravnika Diafoirusa iz Molièrove komedije, ki si izmišlja bolezni tam, kjer jih ni, ali pa običajne izzive rasti države prikazuje kot terminalno fazo raka samo zato, da bi upravičil prodajo svojega »čudežnega zdravila« – to je vrnitve desnice na oblast. Po drugi strani se dr. Nežmah obnaša kot Argan, ki obsedeno išče in navaja (svoje) malenkostne simptome bolezni. Vsaka reforma, ki jo vlada zastavi – naj gre za čiščenje javnih zavodov političnega vpliva, davčne spremembe za večjo socialno pravičnost ali korake k bolj dostopnemu javnemu zdravstvu –, je v njegovem pamfletu interpretirana kot »napad na demokracijo« ali »totalitarni zdrs«. To je klasična taktika ustvarjanja namišljenega bolnika: državljane poskuša prepričati, da je družba hudo bolna, da so institucije pred razpadom in da nas lahko reši le močna roka tistih, ki so nas v preteklosti že neuspešno »zdravili«.

Dr. Nežmah redno poseže po emocionalni manipulaciji. Tako je tudi storil z dogodki pred ljubljanskimi vrtci in v Šiški. Njegovo zgražanje nad „policijskimi lisicami“ in „vklenjevanjem kolesarja“ bi bilo morda celo verodostojno, če ne bi prihajalo izpod peresa nekoga, ki je bil v času Janševe vlade ob podobnih (in precej hujših) prizorih nenavadno tiho. Pozablja na čas med letoma 2020 in 2022, ko so po ljubljanskih ulicah mrgolele posebne policijske enote, ko se je nad mirne protestnike, družine in naključne mimoidoče brezglavo metal solzivec. Zavestno molči o času, ko sta Janševa ’lekarnarja’ Hojs in Mahnič v slogu Molièrovega Fleuranta osebno nadzorovala ’purgacijo’ ljudstva na ljubljanskih ulicah. Kot lekarnar Fleurant v komediji z užitkom pripravlja klistirje, sta omenjena ’lekarnarja’ iz operativnega centra policije dajala direktna navodila za uporabo vodnega topa in solzivca. Takrat njuna ’terapija’ nad mirnimi protestniki za dr. Nežmaha ni bila nasilje, takrat, ko so se kolesarji ’’vklenjevali’’ zgolj zato, ker so na trgu brali ustavo, ni bilo nasilje, temveč nujno čiščenje države. Ko so preganjali človeka, ki je jedel burek na stopnicah, takrat to za dr. Nežmaha očitno ni bil napad na demokracijo, temveč vzpostavljanje reda.

Danes pa je vsak zakonit postopek redarstva ali policije, ki se zgodi pod županom Jankovićem, razglašen za „nasilje garde“. Bizarno je, da dr. Nežmah poskuša kršenje cestnoprometnih predpisov (parkiranje pred vrtci, kjer je to prepovedano zaradi varnosti samih otrok!) spremeniti v politični pregon. Dr. Nežmah tukaj spet nastopa kot zdravnik Diafoirus, ki vsako prasko (v tem primeru upravičeno globo) razglasi za smrtno rano svobode. Njegov namen ni zaščita staršev pred vrtci, temveč hujskanje proti „Jankovićevemu režimu“ in posledično proti Golobovi vladi.

Mnogi državljani kot podporniki koalicije, ki strmi k moderni, odprti in socialni Sloveniji, moramo takšne pamflete prepoznati kot to, kar so: literarne fikcije, namenjene vzdrževanju napetosti. Nežmah ne ponuja rešitev, ponuja le površinske diagnoze, ki služijo političnim interesom SDS in NSi.

Ali kot pravi FRAN: Pamflet je sramotilni ali napadalni spis, katerega glavni namen je kritika, zasmehovanje ali javno obtoževanje določene osebe, skupine, dogodka ali ideologije, čigar namen ni objektivna informacija, temveč je izrazito subjektiven in polemičen. Avtor želi bralca prepričati o svojem prav oziroma diskreditirati nasprotnika. V sodobnem jeziku se izraz „pamflet“ pogosto uporablja v slabšalnem pomenu za besedila, ki jim manjka objektivnosti ali globine in so namenjena zgolj političnemu obračunavanju.