Dva leva / Vlado Miheljak: Vstajenje

»Ker smo v prazničnem času, bom rekel, da je zame to velikonočna novica. … Ta sredinski blok je dal poudarek na vsebino, torej vztrajajo pri tem, da se najprej zmenijo, kaj je treba za Slovenijo narediti, potem bi se pa pogajali.«

»Blizu Stuttgarta na jugozahodu Nemčije sta dva moška v nedeljo med iskanjem pirhov našla stekleničko z napisom polonij 210. O najdbi morebitne radioaktivne snovi sta obvestila oblasti, ki so sprožile obsežno operacijo. «

»Relativni zmagovalec je resda Svoboda z Robertom Golobom na čelu, hkrati pa je ta stranka tudi največji poraženec, ker je izgubila toliko glasov, da ne more nadaljevati drugega mandata … Kar se pa Janše tiče, lahko gledamo tako ali drugače. Eni pravijo, da je moral že biti dober, če je bil trikrat šef vlade. Če bi bil zguba, ne bi trikrat vodil vlade, pa še dvakrat evropskega sveta.

»Seveda se sprašujem, koliko komunistov pri nas, nekdanjih, je samih odšlo. Jaz skoraj nobenega ne poznam.«

Leta 1998 so združene desno-leve opozicijske sile (Janševa SDS, Peterletova SKD in Pahorjeva ZLSD) izganjale Drnovška iz vladne palače, ta pa jim je preroško odgovoril, da se bodo še pobili med seboj, ko se bo umaknil. Zanimivo, tudi takrat je bil v središču spora Izrael. Namreč, vložen je bil predlog ustavne obtožbe, ki se je nanašala na domnevno protizakonito in protiustavno sklenjen tajni varnostni sporazum z Izraelom. Takrat sem ob Peterletovem očitku, da »ekskomunist« Drnovšek noče prostovoljno s trona, ugotavljal, da ga bog ni ustvaril, da bi v politiki kaj razumel. In to drži še danes. Čeprav se je v tem času vse spremenilo; vse, razen Peterletove neomajane vere v boga in Janšo. Zato še vedno ni dojel, da je Janša edini preostali ekskomunist, ki se ni odpovedal pretenzijam v politiki. Ampak O. K. Da pa trojček petih desnih strank pozicioniraš kot sredinski, moraš biti res Lojze Peterle na kvadrat! Celo Logar, Vrtovec in Stevanović sebe manj opredeljeno imenujejo tretji blok. Kar je sicer tudi smešno, a razumljivo, ker poimenovanje ustvarja alibi za pretekle zaveze in bodoča ravnanja. Ko sta novinarki POP TV pred volitvami (15. 2. 2026) Logarja pritisnili ob zid in vztrajali, da naj se po nenehnem izmikanju vendarle opredeli, je nekako izdavil, da ga v enobarvni vladi ne bo. Kar bi, če bi njegova beseda kaj veljala, posledično pomenilo, da ga ne bo niti v vladi JJ. In podobne obvode čez svoje javne zaveze volivcem in javnosti išče tudi Stevanović, Vrtovec pa se je »sredinskemu trojčku« priključil, da dvigne svojo vrednost pred pogajanji.

Ampak kakorkoli. Dobrih rešitev v nastalem razmerju sil ni. Slabo bo, če relativnemu zmagovalcu ne bo uspelo sestaviti koalicije, a morda še slabše, če mu bo uspelo. Dograjevati in nadgrajevati koalicijo z Logarjem in Stevanovićem je recept za katastrofo. A ob vseh slabih razlogih je edini racionalen ta, da se Janši prepreči, da bi takoj z nastopom mandata kadrovsko posegal v Sovo in policijo in poskušal nevtralizirati škodo, nastalo z razkritjem njegovih »bližnjevzhodnih pogovorov« z izraelskimi agenti. Vprašanje je namreč, ali bo policiji uspelo dokazno gradivo in ovadbo predati državnemu tožilstvu pred morebitno zamenjavo vlade. Panika pa je tudi razlog, zakaj bi bil Janša kar naenkrat zadovoljen z minimalno večino. Sicer pa njegovo mentalno stanje vse bolj spominja na aktualno stanje njegovega idola Trumpa. Na dan dokončne razglasitve volilnega izida (torek, 7. 4. 2026), ni le prolongiral dvoma o rezultatu aktualnih volitev, ampak za nazaj ugotavlja, da nasprotniki in konkurenti nikoli niso zmagali na poštenih volitvah!? Ugotovitev je bolj klinične kot politične narave.

Če ne bi bilo pomembno in usodno Janše zadrževati čim dlje od možnosti kadrovanja v represivnih organih, bi Svobodi in koaliciji umik v opozicijsko klavzuro koristil. Veliko stvari izpred volitev je ostalo nedorečeno, nepojasnjeno, nerešeno tudi po njih. Tako denimo javnost še vedno ni izvedela, kaj se je dogajalo na seji vlade, ko so se odrekli priključitvi Južni Afriki v tožbi proti Izraelu pred mednarodnim sodiščem (ICJ). Do danes ni pojasnjen motiv za klicanje na zagovor veleposlanice Irana kot žrtve agresije, ne pa agresorskih Združenih držav in Izraela. Še vedno pa tudi škandal z inštitutom Trivelis ni doživel epiloga in sankcij itd., itd., itd.

Skratka, nepojasnjenih je dovolj tem za cel mandat poglobljenih analiz v opoziciji.