Pamflet / Bernard Nežmah: Vsiljeni pomeni besed

Pojem vlada narodne rešitve oz. enotnosti je v politiki poznan predvsem iz novejše zgodovine Nemčije in Izraela, kjer so po volitvah v pat situacijah sestavili vlado dve največji antagonistični stranki. Tudi v Sloveniji se je leta 1997 dogodila koalicija med prvo in drugo najmočnejšo stranko, ki sta se nekaj mesecev poprej goreče zoperstavljali druga drugi. Zmagovalec nedavnih volitev Robert Golob pa že teden in več pripoveduje, da bo sestavil vlado narodne enotnosti, iz katere pa je vnaprej izključil drugo najmočnejšo stranko SDS, ki je dobila skoraj tretjinsko podporo državljanov. Pojmovno je tu eklatantno, da to ni vlada narodne enotnosti. Čeravno mu politični projekt ne uspeva kaj prida, pa je uspel pri osrednjih medijih. Ti v svojih poročanjih redno uporabljajo njegov termin vlada narodne enotnosti, še več, povsem so ga posvojili, ne da bi ga opremili vsaj z ironičnim narekovajem, kaj šele, da bi mu dodali zdravorazumski pripis »Golobova vlada narodne enotnosti«. Ena značilnosti vladavine Svobode je prav lansiranje besed in besednih zvez, ki so skregane z realnostjo, a jih dominantni mediji prevzamejo za svoj besednjak. To je v najbolj radikalni veri počel nacizem v Nemčiji v letih 1933-45, ko je ustaljenim besedam spremenil pomen in jih potem s pomočjo množičnih medijev implementiral v nemški jezik. Nemški lingvist židovskega rodu Viktor Klemperer je ta pojav proučeval v znameniti knjigi Govorica tretjega rajha: Nacizem je polzel v meso in kri množic s posameznimi frazami, s skladnjo, ki jo je vsiljeval s ponavljanjem, in množice so ga mehansko in nezavedno sprejemale. A jezik ne le pesni in misli zame, temveč tudi usmerja moje občutke, vodi vse moje duhovno bitje. Besede utegnejo biti kot nizke doze arzena: človek jih golta, ne da bi se zavedel in videl, kakšen ima učinek, čez čas pa strup začne delovati.