Žive meje / N'toko: Tretji blok

Volilnih muk še kar ni konec. Neznosnim predvolilnim ritualom in antiklimaksni volilni nedelji zdaj sledi še slabo odigran performans koalicijskega dvorjenja. Vse to mučno cefranje naše kolektivne psihe, da bomo na koncu prišli do vnaprej jasnega izida: četrte Janševe vlade. V tej etapi sta Janša in Golob izginila iz medijskega ospredja, zdaj so uredniki tja postavili »kingmakerje« Logarja, Vrtovca in Stevanovića. Gledalci smo potisnjeni v slab teater oblikovanja tako imenovanega tretjega bloka, nekakšne ad hoc politične centrale, ki se prodaja kot prihodnost Slovenije – tisti vitalni del slovenske politike, ki bo od zdaj oblikoval državo in se zgolj odloča, v kateri vladni konstelaciji bo lažje uresničeval svojo vizijo. A čeprav bodo ti ljudje v novi vladi razmeroma nepomembni, njihov uspeh ni nezanemarljiv. Ob tem, da je tretjerazrednim politikom, kot so Logar, Vrtovec in Stevanović, z njihovim pogretim neoliberalizmom dejansko uspelo priplezati do sedanjega položaja, bi se morali vključiti vsi alarmi.

V levih krogih smo se zadnja leta obnašali, kot bi bil neoliberalizem že mrtev. Dolžniška kriza, brexit, epidemija in poplave so družbo streznili iz ideoloških blodenj in pripeljali do jasnega spoznanja, da so vendarle države tiste, ki morajo voditi javne politike. Nekdanje zamisli o »manj države«, s katerimi so nas gospodarstveniki navduševali nad privatizacijo javnih sistemov, so postale smešne – nihče več si ni delal utvar, da lahko zasebna podjetja pogasijo požare, vodijo vojne, usmerjajo naložbe, odpravljajo pandemije … Še najbolj fiskalno zategnjene vlade so začele krepiti javne institucije in spodbujati socialno varnost. V letu, ko smo z glasovanjem na volitvah omogočili imenovanje vlade Roberta Goloba, se je zdelo povsem samoumevno, da bo ta morala storiti isto – da sploh ni več razprave o tem, ali potrebujemo državne posege v zdravstvo, šolstvo, infrastrukturo. Kako je torej mogoče, da je le štiri leta kasneje toliko ljudi glasovalo za politike, ki zagovarjajo nasprotje teh idej – politike, ki ne počnejo drugega, kot da ponavljajo tisočkrat ovržene neoliberalne parole?

Odgovor je, žal, vse preveč banalen: v tem času pač ni nihče zgradil alternative. Že res, da se je vlada v svoji postvarčevalni fazi lotila nekaterih velikopoteznih družbenih projektov, toda ti niso imeli institucionalnega, kaj šele organskega družbenega zaledja. Vzemimo za primer dolgotrajno oskrbo: razen poslancev Levice in peščice ljubljanskih komentatorjev v Sloveniji ni bilo nikogar, ki bi agitiral za ta pomembni ukrep. Ni bilo pomembnejših javnih forumov, ki bi dajali projektu kredibilnost. Ni bilo lokalnih akterjev, sindikatov in civilne družbe, ki bi razširjali informacije med ljudmi. Ni bilo medijske mašinerije, ki bi zadevo propagirala. Ni bilo podkasterjev in influencerjev, ki bi ljudi izobraževali o koristih ukrepa. Ni bilo gibanja na ulicah, ki bi branilo te zamisli pred napadi. Nič drugače ni bilo s stanovanjsko, zdravstveno ali davčno politiko, ki so ustvarjale več frustracij kot podpore. Večina vladnih projektov je bila izpeljana v izrazito top-down maniri: država uvede sistemsko reformo, ljudje pa naj bi jo preprosto sprejeli in razumeli. Izkazalo se je, da to ni dovolj. Nekaj je spremeniti zakon, nekaj povsem drugega je spremeniti družbo. Za prvo potrebuješ večino v parlamentu, za drugo razvejeno mrežo institucij, medijev in organizacij, ki omogočajo, da ljudje zakon sprejmejo za svojega.

Prav takšen aparat imajo naši kapitalisti. Že res, da so neoliberalne ideje vmes izgubile sijaj, toda neoliberalne institucije brnijo naprej. Kapital ima še vedno omrežje gospodarskih združenj z močnim medijskim vplivom, z lokalnimi izpostavami in mogočno prezenco na družbenih omrežjih. Naj bodo idejno še tako prazni (in res so prazni, samo poskušajte se prebiti skozi nekaj minut Logarjevega govora, skozi propagandni video GZS ali podkast AIDEA), vseeno imajo v rokah najglasnejši megafon. In ta megafon znajo prekleto dobro uporabljati. Ob pomanjkanju resnih razvojnih vizij so se sodobni neoliberalci zatekli k najpreprostejšemu sporočilu: država od vas pobira preveč davkov! In po potrebi dodali, da s temi davki država financira lenuhe, Rome in umetnike. Dobro vedo, da so ustvarili družbo individualiziranih potrošnikov – zdaj morajo zgolj še nagovarjati ta surovi individualizem in nezaupanje v javne institucije, pa lahko porušijo katerikoli državni ukrep.

Vladni projekti proti tej gonji niso imeli niti najmanjše možnosti. Ne le da niso imeli zaslombe v levih institucijah, ki bi parirale kričanju zasebnikov, ampak so kapitalistom tudi same vse prevečkrat kimale: Svoboda in SD sta ponavljali bedarije o »davčni razbremenitvi plač«, Levica je pri sprejemanju pokojninske reforme uporabljala neoliberalne floskule, vse tri pa so se ob sprejemanju Šutarjevega zakona pridružile vulgarni demonizaciji prejemnikov socialne pomoči. V takšnem političnem okolju so vsi poskusi solidarnostnih politik postali lahka tarča napadov. In najbolj brezidejni karieristi v državi, logarji, vrtovci in stevanovići, so lahko učinkovali kot glasovi razuma, ki bodo rešili uboge davkoplačevalce pred Golobovimi reformami.

Volitve so izgubljene, zdaj ostaja le še vprašanje, ali bomo nemočno gledali, kako ti nosilci mrtvih idej prihodnja štiri leta razkopavajo preostanke javnih sistemov, ali bomo začeli proti neoliberalizmu graditi resen odpor. Lekcija zadnjega mandata je jasna: ne bo dovolj sprejemati polovičnih reform za parlamentarnimi zidovi. Alternativa se bo oblikovala v vsakdanjem življenju delovnih ljudi ali je pa ne bo.