Ekonomija / Dr. Bogomir Kovač: Politična aritmetika

Tretji teden po državnozborskih volitvah 22. marca 2026 je povolilne politične megle manj, v pekarnah zarečenega kruha pa zmanjkuje svežih žemelj. Volitve so postregle z visoko, nadpovprečno udeležbo. Legitimnost volilnih izidov je nesporna, podobno velja za zasuk na desno, tudi mladih. Rezultati so ponudili predvsem parado političnih poražencev in pirovih zmag relativnih zmagovalcev. Političnoideološka polarizacija se je ohranila, število strank v parlamentu se je povečalo, možnosti povezovanja pa zožile. Kvadratura kroga teh političnih rezultatov je domala nerešljiva, težava pa je trojna. Brez sprememb volilnega sistema ne moremo pričakovati odrešilnih političnih rešitev. Brez jasne strategije razvojnega zasuka ne bomo dobili želenega ekonomskega preboja. Brez ustreznega političnega sodelovanja bomo izgubili bitke s prihajajočimi krizami. Politična kriza slovenske demokracije je evidentna, vedno večja ekonomska paraliza države tudi. Oboje pa ogroža njeno suverenost in tu tiči naš »kavelj 22«.

Začnimo s preprosto povolilno »politično aritmetiko«. William Petty je davnega leta 1690 izdal knjigo s tem naslovom. V precepu idealistične Baconove »velike prenove« in Cromwellove pragmatične kolonializacije Irske je prvi dojel pomen kvantitativne politične vednosti. Volitve leta 2026 so v parlament pospremile sedem strank, leta 2022 smo jih imeli pet, koalicija bo torej bolj zapletena. Vladna koalicija je zbrala skupaj 40 sedežev, opozicija pa 37. Golobov in Janšev pol sta dejansko poraženca teh volitev. Prvi je izgubil četrtino svojih glasov, drugi je pridobil zgolj dva. Oba nasprotna politična bloka z leve in desne sta največ izgubila na račun dveh novih desnih strank in drobljenja levih glasov. Toda tudi toliko opevani sredinski klin ni prestal preizkušnje. Prebiličev projekt s Prerodom je lahko učbeniška polomija, kot se za akademike spodobi. Logarjeve politične nebuloze nove »tretje poti« so ga pustile zunaj parlamenta, Demokrate pa daleč za pričakovanji. Politična polarizacija se še vedno izplača in to sta očitno najbolje doumela Stevanović z Resni.co in Vrtovec s predvolilnim trojčkom. Stevanović je bil proti vsem, Vrtovec zgolj proti Golobovim. Prvi je dobil sanjskih pet novih poslancev, drugi zgolj enega več kot leta 2022. Golob bo v končnem seštevku politične aritmetike postal »nesrečni zmagovalec«, Janša pa očitno »srečni poraženec«. Pod črto, vsi bolj ali manj etablirani akterji političnega sistema, stari in novi, so nekaj izgubili, Resni.ca pa je itak antisistemska stranka. In do sem smo v inkarnacijah levega in desnega populizma prispeli.

V politični aritmetiki nobena stran nima odrešilnih 46 glasov. Golobu načeloma zadostujejo Logarjevi Demokrati, Janša potrebuje poleg Logarja še Stevanovića. Toda Demokrati pri Golobovih izključujejo Levico, torej bi potrebovali še Resni. co, na desni bo še večjo verolomnost do Janše moral opraviti sam Stevanović. Skratka pogojevanja enih in drugih na levih in desnih bregovih še najbolj spominjajo na tisto ljudsko uganko kmeta s kozo, zeljem in volkom v čolnu. Težava Golobovega pristanka slovenske politične barke niso zgolj strankarski pristani, temveč predvsem zmedeni kapitani.

Toda v tretji teden povolilnih prerivanj smo stopili s »tretjim blokom«, ki povezuje NSi, Demokrate in Resni.co in šteje skupaj 20 glasov. To je druga sila pomembna Vrtovčeva inovacija, če je zrasla na domačem zeljniku. Tretji blok ni »tretja pot«, ponuja pa tri pomembne rešitve. Najprej nova kolektivna identiteta trojčka zabriše meje polarizacije in deluje kot predelava zarečenih predvolilnih zadreg do Goloba in Janše. Drugič, Logarju tretji blok ponuja oživitev propadle politične zgodbe, Stevanoviću potreben alibi v odnosu do Janše, Vrtovec pa z njim pridobiva vlogo malega hegemona. In na koncu tretji blok vsebinsko in politično ohranja večjo avtonomijo do mandatarja, da bo lažje preživel nesporno avtokratsko vodenje nove koalicije. Tretji blok je dejansko trojanski konj desnosredinske Janševe vlade. Goloba tod ne rešijo niti Atenine kače, ker je pozabil na svoje Laokoonte.

Glasovanje za predsednika parlamenta ima zato razmeroma jasen, logičen izid. Dobila ga bo NSi, zanjo glasujeta »tretji blok« in SDS, Golobovi tukaj nimajo prave rešitve. Politične karte bodo tako verjetno dokončno razdeljene. Golob s krokijem koalicijske pogodbe in razrezom ministrstev tretjemu bloku ne more ponuditi ničesar več kot Janša. Zanje pa je desna koalicija veliko legitimnejša, njihovo volilno telo je na desni in ne na levi strani politične krajine. Nezaupanje do hegemonije Goloba ali Janše je lahko podobno, toda za svoje politično preživetje se bodo borili kot politični blok. In Janša se jim zdi tukaj manjše tveganje od Goloba.

Politična strategija, da politiki rešujejo državo in ne sebe, je sprta z logiko političnih trgov. Golobovo »koalicijo narodne enotnosti« bi lahko morda ex post rešila afera Black Cube, ki za zdaj ni postala točka preloma. Golob je bitko izgubil, morda ne vojne v opoziciji. Ekonomski populizem desnice bo sklatila fiskalna kriza države, politične iluzije se bodo lomile na hrbtih civilne družbe in spodnjega srednjega razreda. Dokler še delujeta politični refleks civilne družbe in moč sindikatov, lahko v Sloveniji še ubranimo liberalno demokracijo. Toda jeznih »koalicij voljnih« zmanjkuje, v EU in tudi pri nas.