Gregor Andolšek / Režiser, scenarist in glasbenik, ki rad pripoveduje zgodbe skozi prizmo humorja

Gregor Andolšek (1979) je oseba tiste vrste, pri kateri imaš ob prvem srečanju občutek, da jo poznaš že leta. Morda gre to pripisati temu, da nam je njegov obraz dobro poznan z glasbenih odrov, iz televizijskih oglasov in filmov; morda njegovi komunikativnosti, dostopnosti in smislu za humor. Zato ne preseneča, da je točno takšen tudi njegov režijski celovečerni prvenec. Zgodbo filma To je rop! – o poklicnem čarovniku Rajku, ki mu zavarovalnica zaradi banalne napake zavrne izplačilo odškodnine –, ki smo si ga v preteklih mesecih lahko ogledali v kinematografih, je zapakiral v absurdno kriminalno komedijo.

Z zgodbo o birokratskih zločinih, občutku nemoči in iskanju pravice, ko sistem odpove, je želel ustvariti »slovenski film za slovensko občinstvo, ki pa obravnava univerzalno temo. Film je zelo lokalen, a hkrati govori o občutkih, ki jih vsi razumemo.« Pri tem se zaveda, da je narediti dobro komedijo težko. »Humor ima svojo matematiko – ritem, tempo, natančnost. Podobno kot pri vicu: če je slabo povedan, ni smešen; če je dobro tempiran, pa deluje. Ta natančnost je ključna.« In čeprav je To je rop! uradno njegov celovečerni režijski prvenec, po »čustveni« plati to mesto pripada Zgodbam iz sekreta, gverilskemu filmu o treh ljubljanskih 35-letnikih, ki sta ga napisala in režirala skupaj z njegovo življenjsko sopotnico Tijano Zinajić. »To je bil projekt, narejen iz nuje, iz želje, da preprosto posnamemo film,« se spominja Gregor Andolšek. »Bila je čista eksplozija ustvarjalnosti – brez sredstev, ampak z voljo in energijo.«

V sedmo umetnost se je zaljubil, ko je v roke prvič dobil očetovo mini DV-kamero. Takrat ga je povsem »odpeljalo«, kamorkoli so šli s prijatelji, je ves čas snemal. Srednji šoli je, kot pravi, sledilo precej dolgo obdobje iskanja. Vpisal se je na Fakulteto za družbene vede in opravljal najrazličnejša dela, od prodajalca do snemalca na lokalni televiziji. Ves čas pa je bil na različne načine povezan s filmom – kot scenarist in režiser kratkih filmov in videospotov, asistent režije, igralec. Nato se je odpravil v Pariz in vpisal študij filmske režije na Mednarodni filmski šoli EICAR. Takrat se je odločil, da se filmu želi posvetiti popolnoma.

Privlačijo ga zelo različni formati – od filmov do serij in dokumentarcev. »Bolj kot to, kaj delaš, je pomembno, da veš, zakaj to delaš,« pravi. »In predvsem, da v to resnično verjameš. Ko se enkrat lotiš filma, si z njim leta in leta, zato je iskrenost do samega sebe ključna.« Če bi že moral izpostaviti kakšen skupni imenovalec svojih projektov, je to gotovo humor. Neredko se loteva resnih tem, ki pa jih poskuša obravnavati skozi drugačno prizmo: skozi ironijo, satiričen odmik. »Humor mi je zelo blizu, saj sem verjetno malo klovn po naravi, poleg tega ga razumem kot kanal, skozi katerega lahko zelo učinkovito komuniciraš.«

Pri režiserskem poklicu ga najbolj privlačita njegova neskončnost in brezmejnost – to, da se ga ni mogoče nikoli do konca naučiti. A prizna, da je film zahteven medij in filmski ustvarjalci pri nas delajo v negotovih razmerah. »Tudi sam sem sprejel, da moram poleg projektov, ki me zares izpolnjujejo, delati še marsikaj drugega. Ko prideš na festivale in vidiš, s kakšnimi proračuni delajo drugje, postane jasno, da jim moraš konkurirati z desetkrat manjšimi sredstvi. Včasih se vprašaš, ali smo malo nori, da to sploh počnemo – ampak očitno imamo ta poklic res radi.«

Ko govorimo o Gregorju Andolšku, ne moremo mimo glasbe, ki v njegovem življenju igra izredno pomembno vlogo. Leta 2009 je kot vokalist in kitarist soustanovil indie punk skupino Čao Portorož, ki jo po nekaj spremembah postave v zadnjih letih danes tvorita z Ivianom Kanom Mujezinovićem. Glasba mu pomeni najbolj neposredno, najčistejšo obliko umetnosti, »prostor popolne svobode, brez kompromisov in pritiskov«. In prav v želji, da ostane iskrena in neobremenjena, je nikoli ni želel popolnoma profesionalizirati.

Umetnost je torej njegovo življenje, a mu je žal, da je v družbi pogosto potisnjena na rob. »Prav umetnost in domišljija sta ključni ne le za kulturni prostor, temveč za razvoj družbe kot celote, za sposobnost razmišljanja o prihodnosti,« pravi. »Prav zato so umetniki in umetnice nujno potrebni – ker odpirajo prostor za nove ideje, vizije in drugačne načine razumevanja sveta.«