Film / Drama

za +

Sanjski scenarij.

Žanri doživljajo stres, možgansko kap – mindfuck. To, kar so, ni več dovolj. Odprejo se – eksplodirajo. Grešniki se začnejo kot gangsterski film in končajo kot grozljivka. Drama pa se začne kot romantična komedija in konča kot morasti šoker, mentalni splatter, spektakel ogorčenja.

Charlie (Robert Pattinson), nerodni, rahlo prestrašeni gik (kaj točno dela, ni jasno), v kavarni zagleda Emmo (Zendaya), ki jo začne nemudoma pecati, magari s cenenim, a preizkušenim pick-up trikom. Najprej skrivaj pogleda, katero knjigo bere, jo pogugla na Goodreads, ošine njeno predstavitev in se razglasi za njenega največjega fena. Nič toksičnega mu ni tuje. Z Emmo takoj shodita. Seks je top. Klikneta. In že začneta z načrtovanjem poroke. Tu se fantazije izpolnjujejo. Prav res – sanjski scenarij! Amerika! Nekaj dni pred poroko se dobita s prijateljema, Mikeom (Mamoudou Athie) in Rachel (Alana Haim), s katerima se grejo igrico »Kaj je najhujše, kar si kdajkoli storil«. Dobrodošli v kulturi izpovedovanja! Ko pride na vrsto Emma, razkrije, da je pri petnajstih naredila nekaj šokantnega, strašnega, pošastnega, neizrekljivega, ali natančneje – to je hotela narediti. Načrtovala je grozoto (ki jo bom na željo producentov zamolčal), a si je v zadnjem trenutku premislila. Bila je v »globoki depresiji«. Na spletu je to, kar je hotela kopirati, dobro izgledalo. Ta »estetika« se ji je zdela »kul«. Rachel se ob njenem pripovedovanju sunkovito zgrozi – in postane obraz liberalnega ogorčenja. Nikomur ne gre na smeh. Drama se ne spremeni v komedijo. Tudi Rachel – kraljica socialne pravičnosti – namreč pove, da je nekoč nekega fanta, ki naj bi bil »počasen« (očitno invalid), iz čiste hedonistične zlobe zaprla v omaro, iz katere je potem poslušala njegove obupane krike. Njen politično nekorektni delikt se ji v primerjavi s tem, kar je hotela zagrešiti Emma, ne zdi nič posebnega. Vsem se zdi, da so drugi hujši. Katero ogorčenje je upravičeno? Tisto, ki je glasnejše? Navsezadnje, Rachel je »tisto« zagrešila, Emma pa ne, toda ogorčenje nad njenim nedogodkom je glasnejše od ogorčenja nad Rachelinim dogodkom (tem bolj, ker se izkaže, da je Rachel pasivna, liberalna rasistka, poročena s črncem).

Film ne skriva, da je to svet, v katerem vsi, ki so sicer videti »srhljivo normalni« in »živijo povsem običajno življenje«, počnejo »najhujše« reči (nekateri so nasilni, drugi ne obvladujejo jeze, tretji spolno nadlegujejo, četrti z ljubimkami ravnajo kot s smetmi, peti izvajajo cyberbullying, šesti v spodnjem perilu fetišistično pozirajo z vojaškimi puškami ipd.), zato so vsi lahko le še neprenehoma ogorčeni. To je ta novi spektakelski kapitalizem – ogorčenje je njegov produkt št. 1. Od tod čedalje hujše nelagodje v kapitalizmu. Vprašanje je le: naj Charlie odpove poroko? Na porokah ljudje počnejo »najhujše« reči. Nekatere reči iz svoje preteklosti pozabijo omeniti. (kino)

lnIOngZlgHI