Film / Dva tožilca

za +

Nedolžnost ni izgovor.

Nemški dramatik Bertolt Brecht je za žrtve stalinističnih čistk famozno – nadvse kontroverzno – zapisal: »Bolj ko so nedolžni, bolj si zaslužijo smrt!« Bolj ko so nedolžni, bolj si zaslužijo smrt, pa odmeva tudi v ukrajinskem trilerju Dva tožilca, ki ga je – po dolgo prepovedanem romanu Georgija Demidova (1969), ki je preživel gulag – posnel Sergej Loznica, znan po arhivskih dokujih (Sojenje, Državniški pogreb), in ki se dogaja v Sovjetski zvezi leta 1937, na vrhuncu stalinističnih čistk, »velikega terorja«. Pisma, ki so jih Stalinu pisali jetniki (prošnje, naj jih oprosti in pomilosti), sežigajo, toda mlademu, novemu, idealističnemu tožilcu Aleksandru Kornevu (Aleksander Kuznecov), vnetemu boljševiku, ki kljub blazni represiji še vedno verjame v pravno državo, pride v roke pismo obsojenca, grozljivo mučenega nekdanjega tožilca (Aleksander Filipenko), starega boljševika (v slogu Kamenjeva in Zinovjeva), za katerega je prepričan, da je nedolžen. Da bi ga rehabilitiral, se spusti v ledeno hladni pekel stalinistične birokracije, v katerem Dostojevski sreča Danteja. Vsi ga le ignorirajo, odrivajo, ponižujejo. Nenehno imate občutek, da je tudi krogla proti njemu že izstreljena. Med milijoni, ki so dobili strel v tilnik, je našel nedolžnega, zato se nažre klavstrofobičnih absurdov, protislovij, ironij, korupcije in paradoksov zadušljivega totalitarnega tematskega parka, grotesknega kafkovskega »kinematičnega univerzuma«, v katerem se vsi bojijo drug drugega (še bolj pa sebe), v katerem skušajo vsi le preživeti in v katerem je nedolžnost vedno tvegana. Vsaj tako kot odpor ali načela.

Sistema ni mogoče spremeniti. Spremeniti ga ni mogel niti padec komunizma in sovjetskega imperija. Jasno, v dobi, ko ponovno vstajajo brezobzirni, šarlatanski avtokrati s tiranskimi, totalitarnimi fantazijami (od Trumpa do Putina), je ta film totalno aktualen. (art)