Knjiga / Karmen Petric: Smrt v rezidenci

+ + +

V pisateljskem krogu

Smrt v rezidenci, drugi roman domače pisateljice mlajše generacije Karmen Petric (1993), prvi je bil ljubezenski Prste stran, se začne s srhljivo napovedjo, da boš slišal – ali morda mi vsi, tudi bralci – krike in da je primer tvoje poslanstvo. V tem, pa tudi v omenjanju priročnikov za pisanje, učbenikov za kreativno pisanje, od Andreja Blatnika do Patricie Highsmith, zbornika Memento umori in teorij o tem, da lahko pisca – tudi avtorja grozilnih ali izsiljevalskih pisem – prepoznamo po slogu, vidimo, da gre za ozaveščeno pisanje. Pisanje, ki se ukvarja s pisanjem, obenem pa z morebitnim umorom. V rezidenci, v kateri predava pisatelj kriminalk, se zbere skrbno izbrana druščina slušateljev, da bi od mentorja dobili napotke za nadaljevanje vsak svoje ne prav uspešne kariere. Neuspešne v pisateljskem smislu; v kriminalnem so nekateri – ali vsaj eden od njih – očitno nadvse spretni.

Pisatelja najdejo mrtvega na stranišču. Potem ko so slušatelji skupaj iskali pisateljski tok in navdih, vse to pa izdatno zalivali z viskijem. Na prizorišče, na grad, po odkritju trupla prispe kriminalist Toporišič, prispe forenzičarka, zaslišijo vse slušatelje in osebje dvorca. Shod združbe je režiran, a ni čisto jasno, kdo je režiser. Na delavnici pisanja naj bi se razpletla zgodba izpred sedemnajstih let, ko je na žuru ob jezeru izginilo mladoletno dekle – in nikoli ga niso našli. Punca je bila hči najbolj vztrajnega očeta, pisateljskega mentorja, ki ni nikoli nehal iskati, saj indici govorijo, da je še živa.

Gre za klasično detektivko, za zaprt krog ljudi, ki so, ker se imajo za pisatelje, naporni. Spretni v prikrivanju, namazani z osnovnimi teorijami o zločinu in tudi o žanru. Težki karakterji in na različne načine povezani z mentorjem seveda prikrivajo marsikaj. Prejšnje povezave, ljubezenske prepletenosti, lastno jalovost pa prikrivajo bodisi s servilnostjo vodji kreativne delavnice ali pa s čezmernim hvalisanjem. Kriminalist Toporišič, ki ga primer osebno zavezuje in se mu zdi predan, tudi zaradi predzgodbe, mora zadevo rešiti v času, ko še lahko drži priče in osumljence na kupu; sluti namreč, da se bo za storilcem izgubila vsaka sled, da je zadaj zarota in premetena organizacija.

Smrt v rezidenci ima okvir, potaplja se v kroge pekla, ki jih uvaja citat iz Dantejeve Božanske komedije. Karmen Petric pozna kriminalistične postopke, za pomoč pri pisanju se zahvaljuje recimo strokovnjakom s tega področja. Zaradi izbire pisateljske združbe se vsi zavedajo, da med besedami vznika resnica, spoznajo se na slog in vsa predzgodba je primerna mestu izjavljanja, tekoči dogodki pa dobivajo drugačen poprh. Vemo, da bo Toporišič primer rešil, ne vemo le, ali bo morilca ustavil. Če je šlo sploh res za umor, saj se vse zgodi tako hitro, da forenzični rezultati ne prispejo. Obetaven začetek.