Plošča / Masayah: Lava

+ + + +

Izstopajoče slovenske raperke lahko naštejemo v eni sapi: Fraw Blanka, Žena, Sahareya, Sake, Juca Bonaca (SBO) in Masayah. Brez posebnega poglabljanja v sceno lahko rečemo, da ta še vedno kaže odpor do sprejemanja ženskih glasov. Pretežno moška, posebej pa oldschool scena še kar ohranja prevlado, omenjene raperke imajo zato pri vzpostavljanju svojega prostora opraviti s težavnimi razmerami. Nanje pritiska tudi specifična kultura, značilna za rapersko sceno, ki jo poleg dissov in bahaštva nič manj kot v preteklosti zaznamuje seksizem.

Te dni je izšla Lava, tretja plošča protagonistke slovenskega rapa Masayah, na njej pa avtorica v značilnem slogu krmari med poprockom in starošolskim hiphopom. Plošča je produkcijsko še bolj razbohotena kot prejšnji, več je bendovskih aranžmajev, še več je tudi komercialnih pop prijemov. A tisto, kar najbolj izstopa, je samosvoj, prodoren glas, album avtorsko zelo zaznamuje primorsko narečje. Na teh temeljih avtorica plete pretkane, zabavne in kritične raperske verze, ki so nalezljivo spevni in s katerimi od začetka do konca pripoveduje zgodbe; to so zgovorne pripovedi s težo.

Komadi, v katerih je pripovedni vidik najmočnejši, aranžmaji pa so bolj nagnjeni k hiphopu kot k slovenskemu pop rocku, delujejo najprepričljiveje. Skladba Plavaj je še posebej izstopajoča in pripoveduje zgodbo treh deklet, ki so izhajale iz delavskega, revnega okolja in so bile žrtve spolnega nasilja ter trgovine z belim blagom. Manj pompozna produkcija prehodnih komadov v povezavi s smislom za pripovedništvo večkrat požene kocine pokonci. Druge pozitivno izstopajoče skladbe, ki obdelujejo denimo razpadlo nezdravo zvezo, refleksijo lastnih odnosov, prijateljstev in avtoričinih vrednot, so Recept, Zlahka (feat. KANI) in 1X. Na drugi strani nekoliko manj posrečeno delujejo komadi, ki pretirano želijo postati naslednji slovenski radijski hit. To so Comme Ci Comme Ca, heteronormativno seksualizirana komada Design in Animal – v drugem se s precej neprijetno seksualnim besedilom pojavi Tomi Meglič (Siddharta) – in pa Robosvet, še posebej moteč, četudi družbenokritičen duet s Štrasom (MRFY).

Čeprav je celoten projekt ukleščen v komercialne strukture, ki ploščo bolj približujejo slovenskemu popu kot hiphopu, si Masayah, v besedilih vselej ostra in neposredna, uspešno utrdi položaj in spoštovanje na domači rap sceni. Jasno je, da jo žene nagovarjanje velikih množic, sočasno pa tudi ustvarjanje lastne, bolj specifične publike: bejb, lezbijk, kvir skupnosti in vseh razmišljujočih mladih, ki cenijo drugačen pogled na to, kaj vse je lahko in kaj vse je izrečeno na velikih odrih – ki torej cenijo njeno kritično neposrednost. Kljub nekaterim spodrsljajem je vredno poudariti, da je njena glasba še zmeraj uporniška – morda to ne pride do izraza pri sami produkciji, vsekakor pa pri tem, kako in s čim zavzema prostor na slovenski sceni, kar je spoštovanja vredno.