Intervju / »V Sloveniji imamo leta 2026 slabše integriran kmetijsko-prehranski sistem, kot smo ga imeli leta 1991. To je katastrofa za vse.«

Dr. Emil Erjavec je agrarni ekonomist, ki je leta 1993 doktoriral na Univerzi za kmetijstvo na Dunaju, že leta pa je visokošolski učitelj na Katedri za agrarno ekonomiko, politiko in pravo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Z njim smo govorili zlasti o sedanjem izraelsko-ameriškem napadu na Iran in drugih norostih, ki jih netijo tuji in domači nerazsvetljeni voditelji v škodo vseh.

Svetovne cene živilskih surovin so se marca zvišale drugi mesec zapored, glavni ekonomist Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) pa je konec prejšnjega tedna napovedal, da bo odločilnih naslednjih 40 dni. 

Veliko je ugibanj o prihodnjih cenah hrane, nekatere podražitve so že vidne. Cene energentov, ki se zaradi konflikta višajo, neposredno vplivajo na vsak člen kmetijsko-prehranske verige, od kmetijskih gospodarstev, predelave hrane do trgovine. Cena energentov je torej zelo pomembna za ceno hrane.

Najbolj so trenutno na udaru kmetje, ker se je gorivo, ki ga redno kupujejo, podražilo za več kot 40 odstotkov. Gnojila se dražijo že vse leto, nov pritisk na cene in oskrbo pa je prinesla prekinitev dobav skozi Hormuško ožino, ki ruši svetovni trg nafte in mineralnih gnojil.

Poudarjate vzporednice s 70. leti, ko je krizo sprožil isti akter, Izrael. Kako se je to končalo takrat? 

Skrajni učinek bi lahko bil tak, kot je bil v 70. letih pri obeh naftnih krizah, najprej pri tako imenovani jomkipurski vojni in kasneje pri posledicah iranske revolucije. Arabski svet se je prvi maščeval Izraelu in njegovim zahodnim podpornicam, zlasti ZDA, ter uvedel embargo za ZDA in podpornice in zmanjšal črpanje nafte. Cena nafte se je v letih 1973 in 1974 početverila – to je danes skoraj nepredstavljivo!

Takrat je prišlo do tolikšnega zmanjšanja količin goriv, da so se zrušile cele oskrbne verige, saj logistika ni delovala. V takih razmerah vedno začnejo ukrepati države – govorim o »razvitem« svetu, in ta kritična obdobja prekinitev niso bila drastično dolga. Podobno, kot se nam je dogajalo med pandemijo.

Posebej bi poudaril, da v strokovni literaturi agrarne ekonomike ta obdobja niso izpostavljena kot neka dramatična obdobja pomanjkanja hrane, pač pa kot obdobja ekscesnih dvigov cen hrane. V moji profesionalni karieri so bila štiri taka obdobja: že omenjena 70. leta, sredina 90. let, ko si je sledilo več zelo slabih letin žita, svetovna gospodarska kriza po letu 2008 ter pandemija, ki ji je sledil izbruh vojne v Ukrajini. V vseh teh obdobjih je bil presekan dolgoročen cenovni trend – realne cene kmetijskih  surovin namreč praktično padajo več kot 130 let – in takrat so se zgodili totalni skoki cen hrane. Zmeraj je bila med glavnimi vzroki tudi nafta, tako imenovani petrol efekt.

Če strnem: neki dramatičen scenarij, ki bi pripeljal do tega, da bi morali ostajati doma in da bo padla logistika, se mi zdi trenutno precej neverjeten, take napovedi pa so ob trenutnih svetovnih voditeljih tvegane. Nihče ni verjel, da bo izbruhnila prva svetovna vojna, pa so jo sprožili cesarske glave in njihovi prišepetovalci velikih sil …

Tako kot ne verjamem Petrolu, ne verjamem trgovcema, ki po trditvah kmetov odpovedujeta pogodbe oziroma postavljata izjemno težke pogoje.

Cene hrane za potrošnike sicer kroji cela veriga: kmetje–živilskopredelovalna industrija–trgovina, kmetje so zgolj prvi v verigi. 

Tako je. Tudi v zadnjih dneh neka -teri opozarjajo, kaj bi se lahko dogajalo s cenami kmetijskih surovin, torej žita, mesa, sladkorja. Ampak cene teh surovin niso enake ceni hrane, v javnosti imamo težavo v dojemanju, kaj sploh je hrana.

To, kar na koncu kupimo in zaužijemo, v večini pride skozi celoten kmetijsko-prehranski sistem, angleško »food sistem«, ki je sestavljen iz vrste členov in podčlenov, med katerimi so trgi in tržna razmerja. Transmisija cen, ki se dogaja znotraj te verige, pri nas nikakor ni sinhrona, saj je število členov v verigi zelo različno in posledično je različna tudi tržna moč.

Po analizah spadamo v skupino držav z Bolgarijo, Romunijo in Hrvaško, imamo bistveno manj integrirane verige kot na primer Irska, Švedska ali Nizozemska. V teh, povedano naravnost, tudi zaradi lastniških odnosov in dolgoročnih pogodb, končni trgovini in predvsem živilcem ni v interesu, da bi zaradi lastnih interesov razsuli kmete in jih spravili na ulico. Tega pri nas ni, zato cene za kmete bistveno bolj nihajo kot na »razvitem« severu. 

Medklic, ker omenjate trgovce: v začetku marca so v sindikatu kmetov opozorili, da dva pomembna trgovca v tuji lasti, Hofer in Mercator, odpovedujeta pogodbe kmetom oziroma jim postavljata izjemno težke pogoje dobave. Iz obeh so sledila zanikanja. Komu vi verjamete? 

Seveda sem spremljal to dogajanje in tukaj zame ni dileme. Tako kot ne verjamem Petrolu, ne verjamem trgovcem. Ta podjetja imajo za sabo piar, odvetnike in vse druge vzvode moči. To dogajanje bi morala vlada vzeti resno in se z njim ukvarjati, da se ji ne zgodi »Petrol pri hrani«, če karikiram z nedavnim dogajanjem na bencinskih črpalkah.

Tudi predsednik Kmetijsko gozdarske zbornice je pred dnevi razkril stanje naše verige hrane, ko je opozoril, da so odkupne cene prašičjega mesa pri kmetih rekordno nizke, v maloprodaji pa se svinjina draži. Podobno je pri mleku. 

Transmisija v naši verigi hrane ne deluje, ker imajo nekateri akterji znotraj tržno premoč. Hkrati so tukaj druge posebnosti. Ravno pri svinjini zelo majhen del slovenske proizvodnje pride v naše trgovine, manj kot 50 odstotkov, večina svinjskega mesa, ki se pri nas kupuje v trgovinah, je iz uvoza.

To stanje ni povezano s sedanjo krizo, ampak z dejstvom, da imamo v Sloveniji leta 2026 slabše integriran kmetijsko-prehranski sistem, kot smo ga imeli leta 1991. To je katastrofa za vse člene verige, zlasti za male kmete in potrošnike, in je posledica liberalizacije, individualizacije in popolne odsotnosti kolektivne inteligence! Perutnina Ptuj je danes v ukrajinski lasti, nekdaj paradni trgovec Mercator v hrvaški, Ljubljanske mlekarne v francoski in tako naprej.

Tudi naši kmetje prodajajo najboljšemu ponudniku. Več kot 30 odstotkov vsega mleka gre v Italijo, meso prodajamo najboljšemu avstrijskemu trgovcu, ker plača takoj in da en evro več kot slovenska zadruga. Posledično bo naš potrošnik jedel vedno manj slovenske hrane, na trgu bo zmeraj več poceni hrane iz uvoza. Nismo sposobni narediti uspešne slovenske zgodbe, neki zametki so, na primer v vinogradniškem sektorju in mlekarstvu, a hrbtenica sistema nam je razpadla.

To stanje, kot rečeno, ni povezano s trenutno krizo. Je pa izjemno pomembno zavedanje o verigi in notranji dinamiki zdaj, ko se krojijo ukrepi za državno pomoč in razmišlja tudi o znižanju davka na dodano vrednost za osnovna živila.

Nižji DDV, ki ga je med mogočimi interventnimi ukrepi omenila kmetijska ministrica, utegne koristiti zlasti trgovcem, da bi več prodali.

Drži. Če znižamo DDV na osnovna živila zato, ker želimo zvišati kupno moč socialno šibkim, smo jim pomagali, a pomagali smo tudi tistim, ki pomoči sploh ne potrebujejo. To je za državo drago. Raziskave pa kažejo, da nižji DDV vpliva na nižanje cen hrane in ima predvsem protiinflacijski učinek, kar je morda pomembno za finančnega ministra. Ne sme pa se širiti kot targetiran ukrep za socialno šibke ali za kmete. Učinek nižjega DDV po »verigi hrane« ne bo prišel na dno do kmetov, za kmete skoraj nima pomena.

Kaj pa z gorivom za kmetijstvo? 

Pri »kmečki nafti« so kmetje že dolgo podprti z velikim odpustkom pri trošarinah. To je eden od tihih ukrepov države, ki je tudi evropsko harmoniziran, in je zdaj zelo smiseln. Izziv pa je, ob ponudbenih težavah, ki so bile nedavno na črpalkah, da se tudi to gorivo zaradi dražje vhodne surovine zdaj draži. Predsednik Kmetijsko gozdarske zbornice je pred dnevi opozoril, da se je gorivo za kmete v zadnjih dveh mesecih podražilo bolj, kot se je dizel ali bencin za povprečnega potrošnika. To je nonsens, te dvige bi država morala ustaviti in regulirati.

Mnogi že svarijo pred helikopterskim denarjem, torej neselektivnimi pomočmi, ki so zelo priljubljene med politiki populisti. 

Seveda, ker so všečne, a take pomoči so predrage. Nujno je poiskati ciljane ukrepe za socialno šibke, morda v obliki dodatnih karitativnih podpor.

Če se bo konflikt nadaljeval, bodo hujše posledice nastopile v drugi polovici leta, kar pomeni, da imajo pristojna ministrstva še nekaj časa za analize, iz katerih morajo izpeljati smiselne ukrepe pomoči. Danes imajo številni kmetje še zaloge gnojil – o tem govorijo sami, problem se utegne pojaviti jeseni. Morda je to priložnost, da v zadružnem sistemu nastane podjetje, ki bi centralizirano kupovalo gnojila, katerega moč bi bila zaradi večjih količin nakupov večja, kot je v razdrobljenem sistemu, nabavljena gnojila pa bi se nato distribuirala prek zadrug do kmetov. Te ideje so že bile, zdaj je nuja, nujna tukaj pa bi bila podpora države.

Omenili ste že Hormuško ožino, edini morski prehod iz Perzijskega zaliva na odprto morje, skozi katero poteka, sem prebrala, 27 odstotkov svetovnega izvoza nafte, 20 odstotkov zemeljskega plina ter od 20 do 30 odstotkov svetovnega izvoza gnojil. Za evropsko kmetijstvo je prehodnost te ožine ključna. 

Povezava z evropskim kmetijstvom je tukaj neposredna, zlasti za dušična, amonijakova gnojila, ki so za konvencionalno kmetijstvo nuja. Ta gnojila s kemičnimi postopki nastajajo iz zemeljskega plina in uvažamo jih iz držav, bogatih s plinom. V Evropi je namreč večina tovarn dušičnih gnojil propadla, še zadnje so bile vezane na ruski plin. Ena največjih še deluje v Avstriji, vendar je od energetske krize v velikih težavah.

Skrajni učinek bi zdaj lahko bil tak, kot je bil v 70. letih pri obeh naftnih krizah. Cena nafte se je v letih 1973 in 1974 početverila – to je danes skoraj nepredstavljivo!

Gre verjetno za tovarno LAT Nitrogen iz Linza, ki poskuša najti alternative, a lani jeseni so recimo sporočili, da opuščajo projekt »zelenega amonijaka«, ki je predvidel uporabo zelenega vodika tudi za industrijsko proizvodnjo gnojil. 

Ja, tukaj imajo zelo velike težave. Dušik je za intenzivno pridelavo v našem poljedelstvu, tudi za intenzivno pridelavo krme na travinju in v sadjarstvu, zelo pomemben. Porabijo ga, odvisno od kulture in tal, med 50 do 200 kilogramov na hektar na leto, lahko tudi več, na Nizozemskem so pri 400 kilogramih na hektar, kar je ogromno. Tu govorimo o čistem kilogramu dušika. Ob dušiku sta ključni še dve surovini, fosfor in kalij. A tudi tukaj so precejšnji problemi. Pomemben delež evropskega kmetijstva je namreč odvisen od beloruskega kalija, katerega uvoz je od sredine 2021 moten zaradi sankcij. Pri fosforju je kmetijstvo odvisno od neobnovljive fosfatne rude, katere svetovne zaloge pa so že skoraj izčrpane. Vse to je zelo resen izziv za evropsko kmetijstvo, tudi za naše.

Kratkoročnih alternativ dušičnim gnojilom ni. 

Ne. Bistven je proces, kako oskrbeti kulturne rastline s hrano. To lahko delaš trajnostno, s krožnim gospodarstvom, kolobarjenjem, z uporabo stročnic, ki povečujejo prisotnost dušika v tleh, razvijajo se, kot omenjeno, alternativni viri gnojenja, vendar to ni – še ni – resna alternativa mineralnemu gnojenju, ki ga terja prevladujoče konvencionalna, produktivistično usmerjena kmetijska pridelava. Z njo smo si ob tem, da smo prehranili človeštvo, seveda nakopali tudi okoljske katastrofe: nitrati se izpirajo v vodne vire, tla so vse bolj izčrpana, manjša se biotska raznovrstnost, intenzivna pridelava zahteva tudi ogromne denarne vložke. Danes je jasno, da ta model kmetijstva nujno potrebuje preobrazbo, ker je nevzdržen. Sedanja kriza z dušičnimi gnojili je le nov dokaz za to.

Ampak to produktivistično kmetijstvo, ki poskuša iz hektarja iztržiti največ, nenehno žuga s prehransko varnostjo. 

To se kot argument proti vsakršni spremembi pojavlja ves čas, poslušamo isto kot pred sedemdesetimi leti: treba je prehraniti prebivalstvo, nas kmetov je vse manj. Ta argument v razvitem svetu ne drži. Med agrarnimi ekonomisti, kjer so vendar relevantni poznavalci razmer v kmetijstvu, se vsak križa, če začneš govoriti o prehranski varnosti Evrope. Kajti pri teh resursih, pri takih presežkih hrane in zavrženi hrani, je govoriti o tem skoraj sprevrženo.

Po zadnjih podatkih Eurostata se v Evropski uniji zavrže več kot 58 milijonov ton hrane na leto, kar je približno 130 kilogramov na osebo, zadnja leta pa te količine celo rahlo rastejo.

Konvencionalno, produktivistično evropsko kmetijstvo straši, da bomo lačni, v bistvu pa zahteva, da se zanj nič ne spremeni.

Tudi v Sloveniji je glavni argument kmetov: potrebujete nas, da ne boste lačni. Evropa ne more biti lačna, razen če pride do totalne kataklizme, velike vojne, za kar pa seveda moramo imeti strategije. A strategija ni in ne more biti status quo produktivističnega kmetijstva!

Stanje je v resnici precej kompleksnejše od vprašanja, ali bi bili radi lačni. Prava vprašanja so, ali Evropa, tudi Slovenija, trajnostno izkorišča svoje resurse. Ali ima kratke verige od kmeta do potrošnika, kar zagotavlja večjo varnost ob krizah dobav in povzroča nižje izpuste toplogrednih plinov? Ali slovenski kmetje ohranjajo naravo na primeren način, ob tem pa preživijo in ohranjajo poseljenost podeželja? To so prava vprašanja, ki pa seveda posegajo v ta več kot pol stoletja prevladujoči koncept kmetijstva pri nas, ki se je razmahnil v 50. letih s pospeševalno službo, ki je hodila od kmeta do kmeta in ga učila gnojiti.

Neka alternativa med kmeti vendar obstaja, njen glas je celo vse močnejši, se vam ne zdi? 

Imamo konflikt. Na eni strani so manjši, nišni kmetje, ki večinoma niti več ne izhajajo iz kmetijskih gospodarstev, pa tudi mladi, ki se odločijo za kmetovanje. Tu so še ekološke in biodinamične kmetije, ki so prevzele vso to zgodbo skrbi za naravo, zmanjšanja izpustov, ohranitve biodiverzitete, lokalne pridelave. Na drugi strani pa imamo v kmetijskih organizacijah prevladujočo skupino, ki nadaljuje prakso čim več dobiti iz hektarja z opravičilom, da samo tako zagotavljajo prehransko varnost in nizke cene hrane. Ekološka, butično pridelana hrana ob zatečenih mehanizmih EU-podpor seveda ne more biti poceni.

Ta delitev se preslikava v politiko, na os levi-desni, in sicer na evropski ravni je že skoraj zadnjih 30 let, v Sloveniji pa se je ta konflikt stopnjeval pod zadnjo vlado. Med odločevalce so v zadnjih štirih letih prišli ljudje nevladniki, ki so obrnili in prevzeli uradni diskurz o kmetijstvu.

Tukaj moram biti nekoliko kritičen, saj so omenjeni v ospredje pripeljali področja, ki niso edina pomembna, ampak so bolj simbolna, kot sta podpiranje rastlinske prehrane in dobrobit živali. To pa sta temi, na kateri je prevladujoč, produktivistični del kmetijstva zelo občutljiv, in to je pripeljalo do njegove dodatne radikalizacije, praktično so naši kmetje danes popolnoma na desni strani. Nove vrste kmetovanja so dojete kot nove vrednote levice in ne kmetov, k čemur je olje na ogenj seveda prilila domača desnica, ki si lasti kmete. Hrano smo tako spravili v ideologijo, zdaj imamo dva koncepta razumevanja hrane, kar je slabo in onemogoča sicer nujno preobrazbo.

Stranko SDS oziroma Janšo je bilo zanimivo opazovati, ko se je decembra v Bruslju s kmeti kazal na protestih proti prostotrgovinskemu sporazumu med EU in državami Južne Amerike (Mercosur) – torej proti sporazumu, ki ga je izsilila njegova matična skupina v Bruslju, Evropska ljudska stranka. 

Vladajoča evropska desnica, torej neoliberalna desnica, je preračunala, da je sporazum Mercosur z Argentino, Brazilijo, Paragvajem in Urugvajem v interesu EU, saj si mora EU ob dogajanju s Trumpom odpreti dodatne zunanjetrgovinske tokove za industrijo in finančne storitve in za turizem. Hkrati se EU ni še nikoli pogajala tako zaščitniško do svojih kmetov. Uvozne kvote za kmetijske proizvode iz Južne Amerike, ki so dogovorjene s sporazumom, pomenijo količinsko dober odstotek proizvodnje teh posamičnih proizvodov v Evropi.

V Sloveniji imamo leta 2026 slabše integriran kmetijsko-prehranski sistem, kot smo ga imeli leta 1991. To je katastrofa za vse.

Argument evropskih kmetov je, da bo zdaj 99.000 ton govedine, kar je res »le« 1,5 odstotka celotne evropske proizvodnje, vstopalo na EU trg bistveno ceneje kot doslej in povečalo pritisk na evropske rejce.

To je res, a če razumemo številke, je jasno, da evropsko kmetijstvo zaradi tega ne bo zares ogroženo. Je pa ogroženo, in to se mi zdi ključno, na simbolni ravni. Kmete je zatajila desnica in Janša je zaznal piarovski trenutek, da se distancira od svojih v Bruslju. Vladajoča desnica v Bruslju je mislila, da bo šlo z nekimi pojasnili, kako so zaščitili evropske kmete, zlahka skozi, kar pa se ni zgodilo. Evropski kmetje vidijo sporazum kot simbolni dokaz, da je njihova trdnjava dokončno načeta.

Verjamete, da sporazum Mercosur ne bo škodoval evropskemu kmetu – če ne upoštevamo drugih škod, zlasti pospešenega krčenja gozdov v Južni Ameriki? 

Bil bi naiven, če bi rekel, da sporazum ne bo imel nobenega učinka. Se mi pa zdi, ponavljam, da je ta sporazum predvsem močan znak za evropske kmete, da je konec nekega dolgega obdobja, desetletij, ko si je kmetijstvo zagotavljalo enormne obsege denarja v okviru proračunov EU in si delilo subvencije tako, da so veliki dobivali največ.

Ta zaprta trdnjava evropskega kmetijstva je zdaj napadena s treh smeri.

Prvi napad so trgovinski sporazumi EU, kjer Mercosur ni edini, pred njim je bil na primer sporazum EU z Vietnamom, sledijo sporazumi z Indijo in Avstralijo. Drugi napad je vse večji družbeni pritisk, ki je tudi močno znanstveno podprt, na zeleno, podnebno vzdržnejše evropsko kmetijstvo.

Tretji napad, verjetno najpomembnejši, pa je naredila predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen s predlogom novega dolgoročnega proračuna 2028–2034.

V malem krogu so se namreč dogovorili za poseg v sistem, ki je deloval pravzaprav od leta 1968, ko je nastal prvi skupni evropski proračun in v njem kmetijstvo daleč največja postavka. Še danes smo pri 60 milijardah evrov na leto. Po novem predlogu pa bi se po letu 2027 sredstva za kmetijstvo združila s kohezijsko politiko. Večjo moč pri odločanju o porabi bodo s tem dobile države članice, kmetje pa zelo dobro vedo, da bo v trenutku, ko se boš moral za isti denar pogajati s finančnim, okoljskim in drugimi ministri, denarja manj. Res je, da je večina sredstev za skupno kmetijsko politiko zamejenih, torej se morajo nameniti zgolj za to, a Pandorina skrinjica je odprta.

To je zelo velik obrat, začetek konca nekega samoumevnega protežiranja kmetijstva, ki je seveda imelo tudi velike pozitivne učinke. S tem je Evropa rešila že omenjeni problem prehranske varnosti, ki ga Evropa več nima, je vrednostno največja svetovna izvoznica hrane! Z obstoječimi mehanizmi se je zgodila tudi ekologizacija evropskega kmetijstva, a bistveno premajhna, da bi omogočila celovitejšo preobrazbo.

Pri nas so na primer subvencije za ekološko kmetovanje v obdobju 2007–2013 pomenile le 3,8 odstotka vseh izplačanih kmetijskih subvencij, v trenutnem programskem obdobju 2023–2027 pa je za ekološko kmetovanje in ekološko čebelarjenje na voljo 8,4 odstotka vseh sredstev. Koliko bo izplačanih, še ni jasno. Večino subvencij tudi pri nas dobivajo megalomanski industrijski obrati, Panvita, Perutnina Ptuj, in ne kmetje. 

Distribucija denarja v obstoječem sistemu skupne kmetijske politike je zelo nepravična, na eni strani do srednjih in malih kmetov, ki opravljajo vrsto drugih funkcij, kot so ohranjanje krajine in njene poseljenosti, kulture, ter na drugi strani tudi do potrošnikov, katerih interes je kakovostna hrana oziroma delujoča domača veriga hrane.

Trenutna kriza bi morala obrniti diskurz. Namesto da se v Evropi ukvarjamo s tem, ali bomo za vsako ceno ohranili neki sistem produktivističnega kmetijstva, ki koristi zlasti velikim akterjem, da bodo ohranili velike javnofinančne podpore, se moramo pogovarjati, kako bomo izkoristili to krizo za dejansko preobrazbo kmetijstva, da bi kmetje dobili neko ekonomsko perspektivo in jo ohranili, ta pa mora imeti tudi druge družbene koristi, za okolje, za naravo ...

Zaradi sprememb delitve denarja EU, ki ste jih opisali, bo zelo pomembno tudi, kdo bo prevzel vlado in kmetijsko ministrstvo pri nas. Razlika med desno in levo vlado se zdi na tej točki prelomna.

Ta preobrat je izziv povsod po Evropi. Če pogledate samo vzhodne članice, na Madžarskem ne moreš v kmetijstvu reči »e« od ekologije. Tudi če bi vprašali slovensko kmetijstvo, bi rekli, da je to že zdaj eno samo administriranje, ki je brez pomena, saj potrebujemo samo denar, da v miru proizvajamo hrano.

Skratka, večina članic ima težave s to preobrazbo produktivističnega kmetijstva, ki pa je nujna, a konfliktna, in na kar je evropska komisija z von der Leynovo odgovorila z nekakšno renacionalizacijo odločanja o denarju za kmetijstvo, torej da je dala več moči v roke državam. Nekatere usmeritve za ohranitev skupnih trajnostnih ciljev iz Bruslja sicer bodo, a predstavljam si, da bo po letu 2028 slika zelo drugačna. Dobili bomo vedno večje razlike med državami članicami, enotnega evropskega diskurza o razumevanju hrane ni – tudi zaradi populističnih politikov in njihovega že omenjenega prilagajanja »temnim strastem« plebsa.

Pri nas? Nikakor ne bo isto pod vsemi.

Učinek nižjega DDV na hrano po »verigi hrane« ne bo prišel na dno, do kmetov, za kmete skoraj nima pomena.

Janša, ki ne razume niti podnebnih sprememb, zagotovo pomeni status quo produktivističnega kmetijstva in nov odlog začetka nujnih sprememb.

V Sloveniji smo leta 1992 začeli nekako razsvetljeno, ko smo postavljali kmetijsko politiko in smo iz EU nekatere dobre stvari uvajali celo hitreje, kot so jih drugje. Ampak to se je zelo hitro ustavilo že takoj po pristopu EU leta 2004, ko so se stvari v našem kmetijstvu nekako zacementirale, tudi produktivistični model delitve denarja po principu, da je bilo čim manj obremenitev za kmete in da večji dobijo več.

Ta pristop je dejansko nekoliko zanihal šele v tej vladi. Do nje so namreč vsi zelo hitro razumeli, da bodo ob večjem posegu imeli težave z interesno-lobistično sfero kmetov, ki je izredno močna, z državnim uradništvom, ki ne mara sprememb, in tudi z domačo kmetijsko stroko, torej s celotnim sistemom. Zdajšnja vlada je, kot sem že omenil, naredila neki presek na dveh področjih, to je pri prizadevanjih za več rastlinske prehrane in pri dobrobiti živali, na kateri je prevladujoči del kmetijstva zelo občutljiv.

Če Golob oziroma Svoboda zdaj ostane, mora biti na teh področjih sposobna odpreti dialog, tudi s kmeti. V nasprotnem primeru bo nastala ogromna težava, saj ne bo mogoče odpreti dialoga niti o dveh področjih, ki sta bistveno večji prioriteti v kmetijstvu, to sta zmanjšanje toplogrednih plinov in ohranitev narave.

Drugače bo, če bomo dobili desno vlado oziroma že desno usmerjenega kmetijskega ministra ali ministrico. Pod sedanjo vlado smo namreč videli, da lahko minister ali ministrica pelje povsem svojo zgodbo, ta je bila drugačna pri Svobodi, drugačna pri SD in drugačna pri Levici. Torej če pride desna vlada ali desni kmetijski minister, bo to zagotovo pomenilo status quo produktivističnega diskurza v kmetijstvu, ta se lahko celo okrepi, kar so tudi želje.

Rekel pa bi, da bo ta smer, če se zgodi, sama naletela na zid. Negativne posledice se povečujejo in postajajo vse več ljudem vse očitnejše; nabiraš si sovražnike, v neki točki pa bo prišla mlada generacija, ki je zelo zavedna glede podnebja, hrane, prihodnosti, in zid bodo protagonisti statusa quo srečali sami.