V središču / Cin, cin, cin Drežnica, kje so kozice?

V Julijskih Alpah nad dolino Soče živi prav posebna žival. Drežniška koza je ena izmed 13 slovenskih avtohtonih pasem domačih živali in edina avtohtona pasma koz. Prepoznamo jo po bogatih barvnih vzorcih; drežniške koze so bele s črnimi lisami, črne z rjavim vratom, sivo-črne, celo zelenkasto sive.

Ime so dobile po vasi Drežnica, ki leži med Kobaridom in Krnom ter Krasjim vrhom. Tistih malo kozjerejcev, kar jih je še ostalo, najdemo predvsem v Drežnici in Drežniških Ravnah. Še nekaj rejcev pa je na drugi strani Krasjega vrha v Bovcu in tudi drugod po Sloveniji.

Kozjereja je pomemben del drežniške lokalne identitete, tradicije in trajnostnega kmetovanja. A gre za zahtevno dejavnost, ki je veliko napornejša od denimo reje ovc. Koze so namreč napol divje živali. Drežniške koze so samosvoje, je pa zanje značilna izrazita čredna hierarhija. Večje črede v kozjereji zato niso mogoče in rejci se zaradi finančnih razlogov vse pogosteje raje odločajo za rejo goveda ali perutnine.

Drežniških koz je tudi zato vedno manj. Danes jih je le še okoli 1350 in veljajo za kritično ogrožene. Zato se od leta 2023 vrstijo pozivi rejcev, biologov, med katerimi je profesor na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani dr. Simon Horvat, in etnologov, kot sta dr. Bojana Rogelj Škafar in Barbara Sosič, naj država rejo drežniške koze zavaruje z vpisom v register nesnovne kulturne dediščine. Postopek še poteka. Predlagatelji zdaj zbirajo potrebno gradivo, na podlagi katerega bo naposled sprejeta odločitev o vpisu v ta register.

Leta 1951 je država kozjerejo prepovedala. Šlo je za zgrešen ukrep, katerega posledice so bile hude.

Vzreja drežniških koz, ki so jih imenovali »krave revežev«, je bila v preteklosti pomembna zlasti za revnejše sloje. Še posebej v goratih predelih, o čemer priča zapis v Gospodarski čitanki iz leta 1925: »Največ koz najdemo pri nas na Tolminskem, posebno pa na Bovškem, kjer more kmet za govejo živino prestrme planine izkoriščati le s pašo ovc in koz. Leta 1910 so našteli na celem Tolminskem 5509 koz, od teh je takrat pripadalo na Bovško 3351 glav.« Leta 1951 pa je država kozjerejo prepovedala, češ da naj bi koze uničevale gozdove. Število drežniških koz je zato strmoglavilo. Šlo je za zgrešen ukrep, saj je v pokrajini z največ drežniškimi kozami gozdov bore malo. Posledice pa so bile hude: veliko prebivalstva je ostalo brez mleka, revščina se je še poglobila.

Lokalno prebivalstvo se kozam kljub vsemu ni popolnoma odpovedalo, ampak jih je le izpustilo v divjino in tako ohranilo pasmo. Bilo je namreč prepričano, da koze lahko preživijo tudi v popolni divjini, to so navsezadnje dokazale že med prvo svetovno vojno, ko je tamkajšnje prebivalstvo zaradi bližnje soške fronte moralo v begunstvo. Koze so takrat same preživele grozote prve svetovne vojne in njenega visokogorskega bojišča.

V Sloveniji smo šele leta 2000 začeli drežniško kozo resno obravnavati kot avtohtono pasmo. Predstavniki Kmetijsko-gozdarskega zavoda Nova Gorica so pregledali trope in popisali približno 570 živali, pri tem pa na podlagi njihove zunanjosti sklepali, da gre za primerke avtohtone pasme. Takrat so koze, tako kot v preteklosti, redili enako kakor drugo živino, izključno v hlevih, ali pa so se prosto pasle celo čez zimo. Predstavniki kmetijsko-gozdarskega zavoda so popisali še pet visokogorskih planin, kjer so tedaj še vedno redili koze.

Sistematično je začel pasmo drežniške koze raziskovati Simon Horvat, ki ni le profesor na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, temveč tudi »ljubiteljski rejec« drežniških koz. Poglobil se je v genski zapis te pasme in dokazal, da gre prav zares za avtohtono pasmo koze. »V genetiki uporabljamo tako imenovano filogenetsko analizo, ki temelji na primerjavi velikega števila genetskih označevalcev po celotnem genomu in omogoča vpogled v sorodstvene odnose med pasmami. Te analize so pokazale, da ima drežniška koza svojo lastno filogenetsko vejo, jasno ločeno od drugih pasem, tudi od geografsko najbližjih avstrijskih in italijanskih alpskih pasem,« je razložil Horvat. Danes je seme drežniške koze shranjeno v genski banki, kar preprečuje njeno izumrtje, če bi doživeli hudo naravno katastrofo ali bi se število koz zmanjšalo zaradi kakšnega drugačnega razloga.

Horvat je raziskavo dopolnil še z etnografskim delom. Na terenu je snemal vsakodnevne dejavnosti, pogovore in drobne prizore iz življenja rejcev. Ti posnetki so bili sprva mišljeni zgolj kot del raziskovalne dokumentacije, a prav med tem procesom se je začelo kazati, da ne nastaja le znanstveno-etnografsko gradivo, temveč tudi zelo močna zgodba o ljudeh. Horvat je zato pomislil, da bi bila ta zgodba lahko vredna zapisa na filmskem traku. K sodelovanju je povabil režiserja Marka Kumra Murča in skupaj sta ustvarila dokumentarni film Drežniška koza in njeni ljudje, ki je bil premierno predvajan lani, konec decembra pa je prejel nagrado občinstva za najboljši slovenski film na mednarodnem festivalu Bovec Outdoor Film Festival (BOFF).

Film prikazuje pokrajino, v kateri koze živijo, in veščine, ki so potrebne za rejo teh poldivjih živali in jih rejci prenašajo iz roda v rod. Prikazane so tudi osebne stiske in žrtve, ki jih rejci v svojem vztrajanju pri reji teh živali doživljajo vsak dan. Režiser Marko Kumer se spominja predvsem predanosti rejcev čredi: »Lovljenje koz pred zimo je poseben in zahteven postopek. Nekateri rejci gredo tudi po dvajsetkrat v visokogorje, da ujamejo koze – pogosto po službi, na večurnih odpravah. Za to so potrebni izjemna predanost, znanje in občutek poslanstva.«

A rejcev je danes malo. Blaž Kravanja iz Bovca je med rejci z največ drežniškimi kozami v Sloveniji, njegova čreda šteje približno 45 glav (gre za odrasle koze, ima pa še veliko mladih). Koze med drugim pase tudi na visokogorski planini Božca, ki je še zadnja planina, na kateri danes redijo drežniške koze. Leži na grebenu Kobariškega Stola in je primarno mlečna planina, to pomeni, da tam koze molzejo ter proizvajajo kozji sir in druge mlečne izdelke. Skrbijo za 130 koz različnih rejcev, ki živali na planino pripeljejo po izteku zime in jih tam pustijo do septembra, nato pa jih za čez zimo uhlevijo v dolini. Pri tem izračunajo delež koz, ki jih ima vsak rejec, s tem pa tudi število dni, ki jih mora posamezni med njimi preživeti na planini. Tako si razdelijo delo in skupaj skrbijo za trop.

Blaž Kravanja meni, da bolj množična reja na planini Božca pravzaprav ni mogoča, saj so rejci omejeni z velikostjo pašnikov. Za koze je najprimernejša paša, torej sveža krma, še posebej v času molže ali vzreje kozličkov, kar je na planini tako rekoč vso sezono. Če bi na planini vzrejali več koz, pa bi trpela tudi sirarna, saj nima zmogljivosti za predelavo tako velike količine mleka. Kravanja vseeno poudari, da je bila kozjereja nekoč precej bolj razširjena: »Nekoč je bilo nad dolino Soče več kot 20 planin, kjer so redili koze. Koz je bilo takrat okoli 15 ali 16 tisoč.«

V Drežnici in Drežniških Ravnah večina rejcev koze še vedno redi za meso. Ta reja je videti precej drugače kot tista na visokogorskih planinah. Koze so tri četrtine leta izpuščene in se prosto pasejo na višini od 700 do 1800 metrov, kjer si same najdejo krmo in vodo; to zaužijejo predvsem z roso. Pred zimo jih rejci polovijo in uhlevijo, kar je zaradi prepadnega, nevarnega terena precej zapletena naloga. Rejci morajo zato natančno poznati čredo in teren. Ko pa svojo čredo najdejo, je ni težko priklicati, saj se koze na ljudi navežejo veliko bolj kot na primer ovce. Prepoznajo klice rejcev in se nanje odzivajo, še zlasti, če jih ti še dodatno podkupijo s kosi starega kruha in drugimi dobrotami. Več težav je z mladimi kozami, ki ljudi še niso vajene, a stroga hierarhija v čredi tudi te prisili k poslušnosti. Celoten proces je telesno zahteven in človek mora zanj obvladovati spretnosti in veščine, ki v kmetijstvu niso vsakdanje in so značilne predvsem za danes že izumirajočo kozjerejo.

Kakšni pa so pravzaprav sedanji ukrepi za varstvo te kritično ogrožene avtohtone pasme? Reja drežniške koze, kot rečeno, še ni vpisana na seznam nesnovne kulturne dediščine. Simon Horvat je glede možnosti vpisa vseeno optimističen. Kot živalsko pasmo pa drežniško kozo ohranja delo genske banke. Rejcem je v pomoč še vključenost v operacijo Lokalne pasme, v sklopu katere dobijo finančno podporo 168,79 evra na glavo velike živine. Ker pa koze niso priznane za veliko živino, so njihovi rejci upravičeni le do 15 odstotkov tega zneska. Zato je letna subvencija za ohranjanje avtohtone pasme pri življenju malo več kot 25 evrov na kozo. Dejansko je to seveda popolnoma zanemarljiv znesek in mladih rejcev nikakor ne bo premamil, da bi se bili pripravljeni ubadati z vsemi preglavicami, na katere je treba računati pri reji drežniške koze. Ta pasma in poseben način kozjereje se tako ohranjata predvsem zaradi osebnih žrtev rejcev in genske banke.

Ko govorimo o ohranitvi avtohtone pasme drežniških koz, ne govorimo le o živalih. Govorimo tudi o načinu reje in življenju rejcev, ki so neposredno povezani s to pasmo. Gre za tradicionalne panoge, ki bodo, če ne bodo institucionalno zavarovane, v Sloveniji popolnoma izginile. Simon Horvat si zato želi tole. Prvič, »prihodnost, v kateri drežniška koza ne bo le redkost ali simbol, ampak živa in funkcionalna pasma v prostoru, iz katerega izhaja – predvsem v Zgornjem Posočju, pa tudi širše po Sloveniji«. Še bolj pa si želi »prihodnosti za ljudi, ki so pripravljeni z drežniško kozo živeti in delati«. Pri tem bi morale možnosti za delovanje omogočati dostojno preživetje in ne zgolj osebnih žrtev, »kot je to prepogosto še vedno značilno tudi širše za slovenske kmete«.