V središču / Pismo iz Madžarske

Dragi bralci Mladine, vaši uredniki so me prosili, naj vam pred prihajajočimi volitvami v svoji državi, na Madžarskem, poskušam odgovoriti na nekaj vprašanj. Kot je na primer, kaj se je zgodilo z nami in z Madžarsko v zadnjih letih in zakaj. To je izredno težko vprašanje. Če bi vam želel nanj dejansko odgovoriti, bi moral to pismo začeti s podrobnim opisom koraka za korakom, zakona za zakonom, opisom zdaj ene, zdaj druge vladne uredbe, opisom vsakega korupcijskega škandala, ki je izbruhnil po 25. aprilu 2010, po dnevu torej, ko je na volitvah pred 16 leti stranka Fidesz prvič osvojila dvotretjinsko, ustavno večino in ko je Viktor Orbán prevzel nadzor nad skoraj vsemi institucijami madžarske države.

O tem smo zadnjih 16 let vsak teden pisali v našem časopisu, ki se imenuje Magyar Narancs. O čem? To so bile zgodbe o privatizaciji državnih organov, tudi tistih, ki naj bi nadzorovali izvršilno vejo oblasti. Še huje, to so bile zgodbe o njihovem namernem uničevanju. To so bile zgodbe o razgradnji javnih storitev. Zdravstvo, izobraževanje, promet je oblast deloma zaradi diletantizma, deloma pa zaradi zasebnih interesov in interesov zasebnega kapitala skrčila. To so bile zgodbe o napačnih gospodarskih odločitvah, o napačni davčni politiki, ki ne vsebuje niti sledu socialne solidarnosti. To so bile zgodbe o popolni odsotnosti socialnih ukrepov, ki bi morali biti v pomoč tistim na dnu. To so bile zgodbe o zaostrovanju konfliktov z EU, o nedoumljivem položaju, v katerem se je Madžarska znašla zaradi trme enega samega človeka in zato v tem trenutku nima dostopa do približno osmih milijard sredstev EU. To so bile zgodbe o uničevanju javnih medijev, katere del je še danes nezakonito nadzorovanje neodvisnih novinarjev.

Saj res – vam na Mladini ni treba predstavljati podjetja z imenom Black Cube, ki je bilo v preteklosti podizvajalec madžarske vlade, pa tudi ni mi treba opisovati vaših političnih akterjev, ki so se znašli v podobnem, podizvajalskem odnosu z Orbánom.

Hočem reči: že 16 let pišemo zgodbe o vseprežemajoči korupciji in kraji javnih sredstev. Beseda korupcija pravzaprav niti ni ustrezen termin za to, kar se nam dogaja. Dejansko je v tem obdobju državno premoženje neprecenljive vrednosti prešlo v zasebne roke. Na primer velik del madžarskega avtocestnega omrežja ali – in vem, da se to sliši neverjetno, a verjemite mi, da je tudi meni težko to zapisati – večine madžarskih univerz, ki so bile prej v državni lasti in pod državnim nadzorom. Cele industrije, širna zemljišča, tovarne, banke in nepremičninski portfelji osupljivih velikosti so se skoncentrirali v lasti »poslovnežev«, ki so blizu vladi, njihova privatizacija pa je bila brez izjeme omogočena z javnimi sredstvi.

Orbánovi volivci zanj nikakor ne glasujejo iz nevednosti, ali neumnosti, ali zato, ker bi bili nič hudega sluteče žrtve njegove propagande.

Predstavljajte si, da sem vam vse to podrobno opisal. Vprašanje, ki sledi, je verjetno, zakaj. Zakaj se je vse to zgodilo z mojo domovino? Moj prvi, najbolj neposredni odgovor bi bil, da se to zgodi vsakemu narodu, ki se ali vda ali se ne more braniti, ki ne zmore zaščititi uveljavljenih, liberalnih, demokratičnih metod izvrševanja demokratične oblasti; in s tem mislim predvsem institucije, ki so namenjene nadzoru izvršilne oblasti. Madžarska je šolski primer tega, kako razpad teh institucij in posledično avtokratično izvrševanje oblasti nujno vodita v zaostanek, v gospodarsko stagnacijo in osiromašenje družbe.

Ampak to je splošen odgovor, vprašanje je tudi, zakaj se je vse to zgodilo prav na Madžarskem. Sprašujemo se, ali so nas v to situacijo pahnili kolektivni, a vedno napačno usmerjeni instinkti madžarske družbe, morda napačno razumevanje lastnih interesov ali nekakšen šum v družbeni komunikaciji. Ali so madžarski volivci, ki so po letu 2010 še trikrat (v letih 2014, 2018 in 2022) ponovno izvolili Orbána in njegovo stranko, prav tako z dvotretjinsko večino, zgolj žrtve politične manipulacije?

Ne bi se rad postavljal, da poznam natančen odgovor na to vprašanje, se mi pa zdi, da v vseh srednje- in vzhodnoevropskih družbah obstaja nekakšna samouničevalna težnja k nedemokraciji, nekakšna privlačnost močnega voditelja, ki bi naj utelešal pravo bistvo naroda. Morda je to perverzna želja po podrejenosti na eni strani in izražanju agresije na drugi. To je naša nacionalna tradicija oziroma ena od naših tradicij, ki je močno povezana z nacionalizmom. A ne jaz ne vi ne pozabite, da ob tem v naših državah obstaja tudi druga vrsta intelektualne in politične tradicije, ki gre v smeri demokracije in družbenega soglasja, ki temelji na empatiji, ki je liberalna in strpna ter v vseh primerih povezana z zahodno, evropsko usmerjenostjo. Rekel bi, da napetost med tema dvema tradicijama določa politično življenje majhnih srednjeevropskih narodov.

Sicer pa – kaj bi vam o tem govoril dva tedna po vaših, slovenskih, parlamentarnih volitvah, po katerih ste se sami znašli sredi negotovosti glede sestave vlade.

A vrnimo se k Madžarski. Rad bi verjel, da je zgolj zaradi zgodovinskega naključja Madžarska že 16 let ujetnica lastnih nedemokratičnih nagonov – in ta naključnost je v tem, da se je našel človek, en sam človek, ki si je z velikim političnim in retoričnim talentom ter z ogromno količino brezobzirnosti, z obliko nekakšne daljnovidnosti in organizacijsko sposobnostjo tri desetletja neutrudno prizadeval, da bi zbudil najtemnejše sile madžarske tradicije, nato pa bi na njihovi podlagi zgradil in ohranil svojo absolutno oblast. Prava tragedija tega obdobja je, da je Orbán ves svoj izjemni talent izčrpal zgolj za pridobivanje in ohranjanje moči. Znanja ali sposobnosti za dobro vladanje, za izvajanje politik, ki bi resnično koristile madžarskim državljanom, ni pokazal.

To na eni strani pomeni, da bi bila usoda Madžarske lahko drugačna – brez Orbána ne bi bilo orbánizma. Na drugi strani pa bi rad poudaril, da Orbánovi volivci zanj nikakor ne glasujejo iz nevednosti, ali neumnosti, ali zato, ker bi bili nič hudega sluteče žrtve njegove propagande. Seveda je precej takšnih – a večina njegovih privržencev natančno ve, kaj se dogaja v državi, in ga kljub temu vedno znova izbere. Zakaj? Ker imajo od njega materialne koristi ali zaradi svetovnonazorskih razlogov: ker se identificirajo s tistim skrajno individualističnim, brezbrižnim, na kultu moči temelječim, kastnim sistemom, z ideali Orbánovih politik; ali pa preprosto zato, ker jih Orbánova osebnost prevzame.

Sam in številni drugi Madžari bomo naslednje dni preživeli v stanju nihanja med upanjem in zaskrbljenostjo. Zdi se mi, da si ta občutja Madžari in Slovenci že delimo.

Orbán je (ali je bil) karizmatični voditelj, ki je natančno otipal kulturne in družbene prelomnice madžarske družbe ter jih mojstrsko izkoristil. V tej igri igra vlogo preprostega, a zvitega vaškega fanta, podeželskega frajerja, ki daje lekcijo mestu in mestnim prebivalcem – in ta vidik ima še vedno veliko privržencev. Ni naključje, da njegovi najzvestejši volivci prihajajo iz majhnih naselij z manj kot 10.000 prebivalci – in da je Fidesz po letu 2010 spremenil meje posameznih volilnih okrajev tako, da imajo glasovi tega dela prebivalstva večjo težo.

Dragi bralci Mladine, verjetno vas tudi zanima, kaj se bo zgodilo 12. aprila in kam bo šla Madžarska po tej prelomnici. Čeprav javnomnenjske raziskave kažejo, da Orbánov nasprotnik, stranka Tisza pod vodstvom Pétera Magyara, v volitve vstopa s približno 10-odstotno prednostjo, pa njegova zmaga ni zagotovljena. V madžarskem volilnem sistemu 106 parlamentarnih mandatov od skupno 199 dobijo kandidati, ki zmagajo v posameznih volilnih okrajih, 93 sedežev pa se dodeli na podlagi glasov po listah. O končnem izidu bodo zato odločali posamezni okraji, in prav mogoče je, da bo Fidesz v njih dosegel boljše rezultate, četudi bo glasovanje po listah osvojila stranka Tisza. Mogoče bo celo Tisza v nekaterih okrajih zmagala z ogromno prednostjo (v Budimpešti na primer Fidesz ne bo osvojil niti enega posameznega mandata), Fidesz pa bo osvojil številne podeželske okraje – z majhno razliko.

Kakorkoli – sam in številni drugi Madžari bomo naslednje dni preživeli v stanju nihanja med upanjem in zaskrbljenostjo. Zdi se mi, da si ta občutja Madžari in Slovenci že delimo. Usodi Slovenije in Madžarske sta se nepričakovano in tesno prepletli. Če zmaga Orbán, bo to imelo posledice tudi v Sloveniji; in če se poleg tega zgodi, da bo na koncu vlado v Sloveniji sestavil Janez Janša, bo Orbán dobil ogromno pomoč v svojih vse ostrejših sporih z Evropsko unijo. A moje pravilo je, ne bodimo pesimisti, dokler to ni nujno. Upajmo, vsaj za zdaj, da bo priložnost čez nekdaj dni dobila tista druga Madžarska.

Prijateljski pozdrav iz Budimpešte vam pošilja vaš Endre.