Black Cube in Petrol / Vohunstvo in sabotaža?

Ne glede na ideološke in politične opredelitve se zdi izjemno nenavadno, da se ne Logarjevim Demokratom ne trojčku NSi-SLS-Fokus ne zdi sporno, da so po Republiki Sloveniji pred volitvami šarili izraelski obveščevalci – ne »bivši« in ne »paraobveščevalci«, ampak enostavno »obveščevalci«. Namesto tega zgolj kažejo na vsebino nezakonito posnetih in nezakonito predvajanih pogovorov. Seveda je v vsakem primeru treba preiskati tudi navedbe posnetih oseb, prav sramotno pa je, da se zdaj ti politiki delajo presenečene, celo zgrožene, ko govorijo o vsebini teh navedb. Vsi so že dosti prej vedeli, da takšne zadeve v Sloveniji niso nobena redkost, nekateri so pri njih z veseljem celo sodelovali. Zdaj pa se čudijo, kot da za njih slišijo prvič, nekateri so v silnem zanosu rušenja trenutne vlade šli celo tako daleč, da so zahtevali takojšnje hišne preiskave, aretacije itd. Kot da v državi ne bi imeli predpisov, ki zelo jasno določajo, kdaj je mogoče poseči po takšnih ukrepih. Se je pa to lepo ujelo z njihovimi »protikorupcijskimi prizadevanji«, katerim so se sicer strokovnjaki samo cinično nasmihali – ob tem, da gre za slabo prikrite težnje po dokončnem uničenju protikorupcijskih sistemov v državi, ravno stranka, ki je zaradi korupcije od vseh političnih strank v zgodovini Slovenije imela največ težav s pravno državo, sedaj vpije »primite tatu« – oziroma korumpiranca!

A dejstva so neizprosna: nekatere slovenske politične stranke so s ciljem rušenja politične konkurence očitno pripravljene toplo pozdraviti, morda celo naročiti tudi aktivnosti tujih služb oziroma držav na območju Slovenije. Samo predstavljamo si lahko, kaj bodo te službe oziroma države delale pri nas oziroma z nami, če je bila res SDS tista, ki je naročila njihove storitve in bo sedaj vodila vlado. Tako kot ZDA bomo tudi mi postali izpostava izraelskih skrajnežev.

Preiskava vsebine posnetkov poteka v smeri preiskovanja korupcijskih kaznivih dejanj, to je jasno. Prav tako poteka preiskava ravnanj podjetja Black Cube in v javnost curljajo novi in novi dokazi o njegovi povezanosti s SDS, ki pa po njunih izjavah ne prepričajo ne Logarja in ne Vrtovca. Jasno postaja, da sta za to, da jima bo dovoljeno sodelovati v desnosredinski vladi, pripravljena spregledati še kaj drugega kot pa za njiju očitno nepomemben napad na slovensko suverenost. Ob tem curljanju podatkov pa je zanimivo, da se praktično ne ve, sum katerih kaznivih dejanj naj bi kriminalisti sploh preiskovali. Slovenski kazenski zakonik vsebuje kar nekaj kaznivih dejanj, ki pridejo v poštev, bati se je le, da bodo policisti in državni tožilci šli po liniji najmanjšega odpora in namesto ene najhujših oblik ogrožanja slovenske suverenosti po osamosvojitvi poskusili dokazati le kakšno nepomembno kaznivo dejanje – prvi zato, ker je bila v zadnjih šestih letih osnovni kriterij za ocenjevanje policijske uspešnosti le njihova poslušnost in ne kakovost dela, državni tožilci pa zato, ker so že nekaj let v nekakšni letargiji in razen redkih izjem ne pokažejo nobene energije in želje po tem, da bi se dokazali kot res najpomembnejši branik pravne države pred kaznivimi dejanji.

Večje škode za državo, kot je manipuliranje s svobodno voljo njenih državljanov pri uresničevanju volilne pravice, skorajda ni.

Pri preiskovanju dejanj izraelskih obveščevalcev pridejo v poštev kazniva dejanja neupravičenega prisluškovanja in zvočnega snemanja po drugem odstavku 137. člena KZ-1, neupravičenega slikovnega snemanja po prvem odstavku 138. člena KZ-1, kršitve proste odločitve volivcev po 151. členu KZ-1 in vohunstva po drugem odstavku 358. člena KZ-1. Problem s kaznivima dejanjema po 137. in 138. členu je to, da se pregon začne na zasebno tožbo oziroma na predlog, problem s kaznivim dejanjem po 151. členu pa to, da bi morala policija najti vsaj eno konkretno osebo, ki je zaradi posnetkov glasovala drugače, kot bi sicer. Ob tem pa tudi zagrožena kazen zapora do enega leta še zdaleč ne ustreza kriminalni količini oziroma zavržnosti tega, kar se je odvijalo, saj ni šlo le za poskus vplivanja na posameznika, ampak kar na celotno volilno telo.

Komu se zna zdeti omenjanje kaznivega dejanja vohunstva neprimerno ali celo pretirano, toda ali je to res povsem zgrešeno? Drugi odstavek 358. člena pravi, da »kdor v škodo Republike Slovenije ustvari za tujo državo ali tujo organizacijo obveščevalno službo ali jo vodi, se kaznuje z zaporom od treh do petnajstih let«. Analiza zakonskih znakov tega odstavka pokaže, da obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da je bilo to kaznivo dejanje res storjeno. Že samo to, da so izraelski agentje vzpostavili fiktivna podjetja, na razgovore z raznimi pretvezami zvabili kar nekaj slovenskih državljanov, jih skrivno posneli, potem – vsaj po besedah njihovih sogovornikov – posnetke teh razgovorov priredili tako, kot da je za stanje korupcije v naši državi izključno odgovorna samo trenutna vlada, in jih spustili v javnost tik pred volitvami, jasno kaže, da je bil njihov namen vplivati na odločanje volivcev na zadnjih parlamentarnih volitvah. Večje škode za državo, kot je manipuliranje s svobodno voljo njenih državljanov pri uresničevanju volilne pravice, skorajda ni, torej je ta zakonski znak kaznivega dejanja podan. Naslednji element, »za tujo organizacijo«, je povsem nesporen, ker Black Cube je tuja organizacija. Največjo težavo pomeni zadnji zakonski znak »ustvariti obveščevalno službo«. Odgovor na vprašanje, ali je ta zakonski znak podan ali ne, je odvisen od tega, kako bo slovensko tožilstvo razumelo pojem »obveščevalne službe« – mora za to obstajati dobro organizirana obveščevalna organizacija s hierarhičnim sistemom vodenja ali zadošča tudi kakšna ohlapnejša oblika organiziranosti, ki tuji organizaciji posreduje potrebne podatke? Vsaj slednje se je v obravnavanem primeru res zgodilo: nekdo iz Slovenije je obveščevalcem iz Black Cuba moral posredovati podatke o tem, katere slovenske državljanke in državljane bi se splačalo zvabiti v past, razloge za to, zakaj pridejo v poštev ravno ti posamezniki, konec koncev pa tudi podatke o njihovih elektronskih naslovih, telefonskih številkah. Seveda Black Cube stikov ni poskušal vzpostaviti samo z ljudmi, ki so se vabilu odzvali, ampak tudi z vrsto drugih. To pa pomeni, da so izraelski obveščevalci imeli na voljo kar obsežno količino občutljivih podatkov o znatnem številu slovenskih državljanov, da so med vrsto predlaganih kandidatov nato izbrali tiste, za katere je bilo najverjetneje, da bodo vabilo na pogovor sprejeli in se med njim tudi razgovorili. Teh podatkov ni mogel zbrati posameznik, ampak le dobro organizirana skupina ljudi, torej organizacija. Zanimivo je, da v državi res imamo politično stranko, ki se odlikuje po naravnost odlični organizaciji in izrazito hierarhičnim sistemom vodenja, to pa je ravno stranka, ki se sedaj edina v Republiki Sloveniji povezuje s podjetjem Black Cube – SDS. Vendar bo morebitno vpletenost posameznikov iz njenega vrha v to zgodbo treba šele dokazati – seveda če se bo policija tega dokazovanja sploh lotila. Glede na to, da obstajajo utemeljeni razlogi za izpolnjevanje vseh znakov kaznivega dejanja vohunstva, bi slovenska kriminalistična policija morala to početi že kar nekaj časa.

Letošnje volitve je ob dejavnosti izraelskih obveščevalcev označilo tudi skoraj popolno pomanjkanje goriva na Petrolovih črpalkah. Vlada se je hitro odzvala in na teren poslala tržne inšpektorje, ki so kmalu ugotovili vrsto nelogičnosti pri oskrbi teh črpalk, predvsem pa to, da so bile dobave naftnih derivatov za te črpalke v zadnjih 14 dneh pred volitvami manj pogoste, v zadnjih dveh dneh pa manjše kar za polovico, ponekod tudi za dve tretjini. Mediji so neodvisno od tega tudi poročali, da naj bi Petrol v 14 dneh, ko so se dobave na slovenskih bencinskih servisih upočasnile, prodal 30 milijonov litrov goriva Italiji. Prav tako so bile Petrolove črpalke na Hrvaškem nemoteno oskrbovane. Petrol se je na te ugotovitve odzval in zatrdil, da je bilo pomanjkanje goriva na njihovih črpalkah posledica povečanega povpraševanja in ne zmanjšane dobave. Kljub temu je vlada ob drugih ukrepih ministrstvu za notranje zadeve naložila, da »zaradi obstoja morebitnih razlogov za sum storitve kaznivih dejanj s področja gospodarske kriminalitete in ogrožanja varnosti prebivalstva s strani odgovornih oseb v družbi Petrol preveri podajo ustreznega naznanila organom pregona«. Očitno je bila prepričana, da je Petrol zavestno zmanjšal dobavo naftnih derivatov na svoje črpalke, vprašanje je le, čemu – samo zaradi pričakovanja višjih dobičkov po dvigu cene, ali pa tudi za to, da se slovenske volivke in volivci ne bi mogli ali hoteli udeležiti volitev?

Organizacija oskrbe črpalk z gorivom spada med osnovne delovne obveznosti vodstva Petrola, zato o tem zakonskem znaku sabotaže ni treba razpravljati.

Nesporno je, da je bilo z dobavo Petrola v kritičnih dneh pred volitvami in med njimi nekaj narobe. Že to dejstvo postavlja Petrol v dokaj neroden položaj. Kaj pa, če bi se pokazalo, na primer, da je dispečerska služba Petrola v kritičnih dneh izdajala povsem nelogična navodila, ali pa bi se ugotovilo, da črpalke niso bile oskrbovane iz najbližjega, ampak iz najbolj oddaljenega centralnega skladišča?

Če so se kriminalisti lotili preiskovanja opisanih dogodkov, se postavlja vprašanje, katero kaznivo dejanje sploh preiskujejo. V poštev teoretično najprej pride zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 240. členu KZ-1, vendar natančna analiza pokaže, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje ta člen uporaben le s težavo. Drugo kaznivo dejanje, ki pride v poštev, je dosti hujše: sabotaža po 357. členu KZ-1, ki je opisana na naslednji način: »Kdor, zato da bi ogrozil ustavno ureditev ali varnost Republike Slovenije, prikrito, zahrbtno ali na drug podoben način povzroči pri opravljanju svoje delovne obveznosti veliko škodo državnemu organu ali organizaciji, v kateri dela, ali drugemu državnemu organu ali organizaciji, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.« Analiza zakonskih znakov tega, sicer dokaj arhaično definiranega kaznivega dejanja, pokaže, da tukaj pa obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da bi res lahko bilo storjeno.

Kakšen bi torej lahko bil namen tega, za zdaj le hipotetičnega kaznivega dejanja – napad na ustavno ureditev ali napad na varnost Republike Slovenije? Ustavno sodišče je v odločbi številka U-I-106/95 med drugim zapisalo, da »načelo demokratične ustavne ureditve pomeni, da o javnih zadevah odločajo državljani Slovenije neposredno (z referendumom) ali posredno (preko izvoljenih predstavnikov). Za udejanjanje posredne demokracije je pomembna določba 43. člena Ustave, ki zagotavlja državljanom splošno in enako volilno pravico.« Če je Petrol z zmanjšano dobavo goriva na svoje črpalke želel omejiti volilno udeležbo ali celo vplivati na vsebino glasovanja slovenskih volivcev, je želel vplivati na uresničevanje njihove volilne pravice in je bilo njegovo ravnanje po definiciji ustavnega sodišča res napad na ustavno ureditev naše države.

Organizacija oskrbe črpalk z gorivom spada med osnovne delovne obveznosti vodstva Petrola, zato o tem zakonskem znaku sabotaže ni treba razpravljati. Prav tako izvedba operacije – če je do nje seveda prišlo – na opisan način pomeni »prikrito, zahrbtno ali podobno« delovanje, ki je vsaj enemu državnemu organu, Vladi Republike Slovenije, povzročilo veliko škodo: da bi omilila težave, je vlada 19. marca sprostila blagovne rezerve, in sicer 30 milijonov litrov dizelskega goriva. Pa je prišlo do paradoksa, v katerem je glavno vlogo spet odigral Petrol: kot družba z največ težavami pri oskrbi so se edini odpovedali uporabi goriva iz blagovnih rezerv. Če bi se med preiskavo ugotovilo, da s sprostitvijo blagovnih rezerv ni prišlo do velike škode za vlado, pa tudi za noben drug državni organ ali organizacijo, bi sabotaža seveda ostala le pri poskusu.

Na pravnih fakultetah učijo, da je treba določila kazenskih zakonov brati previdno, celo konservativno, in to seveda velja tudi za opis kaznivega dejanja sabotaže po 357. členu KZ-1. Vendar je ta opis že zelo star, sploh pa si v času njegovega sestavljanja nihče ni mogel niti misliti, da bi se kdo lahko igral z ustavno ureditvijo države na opisan način. Če bodo kriminalisti potrdili dejanski obstoj vseh zakonskih znakov tega kaznivega dejanja, se bodo morali državni tožilci odločiti, ali bodo šli v pregon. In takrat bo na preizkušnji njihovo strokovno znanje, pa tudi občutljivost za stanje pravne države in demokratične ureditve v Sloveniji v celoti.

Mediji so tudi poročali, da naj bi Petrol v 14 dneh, ko so se dobave na slovenskih bencinskih servisih upočasnile, prodal 30 milijonov litrov goriva Italiji.

Ne glede na delo kriminalistov in tožilcev bo v slovenski zgodovini ostalo zapisano, da je pomanjkanje goriva na črpalkah Petrola, naftne družbe v manjšinski državni lasti, ob volitvah 2026 skoraj ustavilo državo, čeprav ta družba po lastnih trditvah ni imela težav ne s količino goriva na zalogi in ne z njegovo dobavo.

Vprašanje je, kaj ta trenutek v obeh omenjenih zadevah počnejo kriminalisti in tožilci in kakšne bodo njihove ugotovitve. A tudi če pustimo vnemar njihovo delo, se samo po sebi vsiljuje enostavno vprašanje: kdo bi sploh lahko pomislil na to, da se bomo 35 let po osamosvojitvi ob prazniku demokracije pogovarjali o poskusih vplivanja na volivce, ki bi lahko imeli tudi znake vohunstva in sabotaže? In to ne poskusih kakšnih zunanjih sovražnikov, ampak kar domačih političnih strank in gospodarskih družb.