Je Golob kriv, da bo zavladal Janša?

Projekt »nov obraz« v Sloveniji vedno najprej služi kot nosilec upanja. Nato kot nosilec razočaranja. In na koncu kot priročen krivec. Zato ni presenetljivo, da že nekaj časa poslušamo mantro, da bo Robert Golob »vrnil« Janeza Janšo na oblast. To je politična verzija vraževerja — elegantna razlaga za kompleksno realnost. A zakaj sploh potrebujemo krivca? Iščemo tolažbo zaradi neizpolnjenih, tudi iluzornih pričakovanj?

Vmes se je zgodilo še nekaj zelo slovenskega: postali smo strokovnjaki za vodenje države brez izkušenj vodenja česarkoli primerljivega. Ko je Robert Golob prišel na oblast, ni šlo zgolj za politično zmago. Po letih covida in posledicah uničujoče Janševe vlade je predstavljal normalnost, umiritev, racionalnost.

Vseeno so ga nekateri kmalu nehali podpirati, pa ne zato, ker bi bil izjemno slab. Slovenski volivec ne mara politike, kakršna je. Rad ima politiko, kakršna bi morala biti. In vsakič, ko se realnost ne ujema s pričakovanjem, sledi kazen. Najprej politična. Nato retorična: »Vsi so isti.« Radi postanemo moralno superiorni. Pogosto se pojavlja zahteva po načelnosti. Po politiki brez kompromisov, brez madežev, brez dvoumnosti. A obstaja pomembna razlika: biti načelen brez odgovornosti je enostavno. Tisti, ki ne nosimo posledic odločitev, si lahko privoščimo absolutno načelnost. Politika pa je prostor, kjer moraš izbirati med slabimi možnostmi in živeti z njihovimi posledicami.

Zato pogosto prihaja do paradoksa: bolj kot je nekdo oddaljen od odločanja, bolj kategorične so njegove zahteve.

Če ponovim znani vzorec: idealizacija, razočaranje, poosebljanje krivde. V tem ciklu nobena vlada ne more dolgoročno obstati brez izgube podpore. Ne zato, ker bi bile vse enako slabe, ampak ker so pričakovanja sistematično previsoka.

Golobova vlada je dosegla kar nekaj pozitivnih premikov, zlasti na področju energetike in socialnih vprašanj. Po drugi strani smo bili priča komunikacijski nedoslednosti in imeli občutek, da strategija pogosto sledi dogodkom, ne obratno. Ampak to še ne razloži političnega preobrata.

Razlaga, da je razočaranje samo po sebi dovolj, da se vrne Janez Janša, je naivna.

Janša se ne bo (če se sploh bo) vrnil zgolj zaradi napak zadnje vlade. Vrnil se bo tudi zaradi zveste, podložne, stabilne in disciplinirane volilne baze; ker zna mobilizirati njeno nezadovoljstvo, medtem ko se na drugi strani podpora hitro topi ob prvih znakih nepopolnosti. Ker igra »umazano igro«, kjer je cilj zmaga za vsako ceno. Stalna polarizacija, ustvarjanje konflikta, diskreditiranje nasprotnikov in agresivna komunikacija so samo osnovna strategija, pomešana z manipuliranjem in očitnimi lažmi. Potem pridejo na vrsto različne afere, kot je zdaj največja, Black Cube, ki očitno ne moti njegovih potencialnih sodelavcev. In v medijih je nenadoma kar čudežno potihnila, izdajstvo se raje zakrije s predstavo boja proti korupciji.

Tudi novinarji pogosto ne odigrajo dobro svoje vloge, tako se zavržne metode postopoma normalizirajo. Naša največja iluzija pa je, da smo volilci samo opazovalci. Nismo. Mi smo tisti, ki ustvarimo val pričakovanj. In mi smo tisti, ki nato razglasimo razočaranje kot dokaz nesposobnosti naših izbrancev.

Če že iščemo krivca, bi bilo pošteno pogledati širše. Ne le v vlado in Roberta Goloba.

Ne le v opozicijo. Ampak tudi v način, kako sami razumemo politiko.