Film / Zemljo krast

zadržan

Nikoli ne veš, kdaj boš zajebal.

Film Zemljo krast ima hud problem: gledalcem žuga – vi ste krivi za bankrot javne razprave. Toda sam je le pasivno zrcalo te bankrotirane javne razprave. En zakonski par (Suzana Krevh & Tines Špik) vljudno, a taktično obišče drugega (Lara Maria Vouk & Andraž Jug), da bi se izognil morebitnim neprijetnostim in poskrbel za spravo, kajti njun sin, še osnovnošolec, je menda naredil nekaj »nasilnega« ali pa vsaj »politično nekorektnega«. Med otroško igro »zemljo krast« je namreč rekel, da bo sam Palestina, toda Palestina »ni država«, tako da je bilo njegovo igranje Palestine »neprimerno«. S tem, da greš Palestino krast, se ne moreš hecat, saj »Gaza ni za otroke«. Tudi za odrasle ni.

To oba para spelje v dolgo nočno, zimsko, čedalje nestrpnejšo debato o odraščanju v dobi liberalne preobčutljivosti in moralne panike. Je »Juri Muri v Afriki rasističen«, ali »črnci samo izgledajo tako, kot da se ne umivajo«, zakaj je »vse naenkrat sporno ratal« (Matilda, Jules Verne, Sherlock Holmes, Lewis Carroll), »to gre prehitro in predaleč«, kaj bolj pomaga, to, da greš na protestni shod proti genocidu ali da pred TV navijaš za svojo nogometno ekipo (»Vsi se deremo, ko je fuzbal tekma«), katere teme so nevarne, je vegetarijancem nevljudno ponuditi salamo (če ne veš, da so vegetarijanci), »kdaj je bolje, da imaš otroke, zdaj ali prej, in kdaj boš sploh kej frej«, se sprašujejo, ko v tej vojni coni zadevajo ob svoj notranji rasizem, ob svoj vsakdanji fašizem, ob svoj resentiment, ob svoje frustracije, ob svoje maščevalne fantazije, ob svojo manično jezo, ob svojo mizantropsko brezosebnost. »Ful težko je biti starš – nikoli ne veš, kdaj boš zajebal,« še dahnejo, nevrotični, utrujeni in zjebani od tega, da tega sveta ne razumejo več, da so nezreli, infantilni in strahopetni, da živijo v nenehni negotovosti in da svojim otrokom ne morejo pomagati. Vsi le z monotono vznemirjenostjo nametavajo populistične iztočnice in imitirajo disput spletnih forumov (genocid se meša z vzgajanjem čistokrvnih pasjih pasem, kondomom na dildu, swinganjem, metanjem palic v dekleta, feng šujem, »piramidnostjo« kulturologije, Medejinim kompleksom, femicidom, elektroniko z moško logiko, »kontriranjem vpričo drugih ljudi« in pravilno držo kozarca za vino), s čimer se čedalje bolj samoobtožujejo, mi pa čakamo, da se film začne. Pa se ne. Zato tudi nima nobene potrebe, da bi se končal. Po sedemdesetih minutah ga preprosto zmanjka. Satira ne dobi zob. Drama ustavlja in žre samo sebe. Dvoumnosti pa je tu toliko kot radikalnosti. Kar je moteče, še bolj moteče pa je, da film tako direktno in neženirano prevzame format in kurz Masakra, ki ga je pred leti – po sloviti gledališki igri Yasmine Reza – posnel Roman Polanski in v katerem en par staršev obišče drugega, da bi se odkupil za »incident«, ki ga je med igro zagrešil njun sin. (art)