Teden / Nagrajeno Anhovo

Od 27. marca do 11. aprila je v Prešernovem gledališču Kranj potekal 56. Teden slovenske drame, ki se je zaključil s sklepno slovesnostjo in podelitvijo nagrad. Med drugim je žirija podelila tudi nagrado Slavka Gruma za najboljše novonastalo dramsko besedilo, prejela pa sta jo Katarina Morano in Žiga Divjak s strokovnima sodelavkama Jasmino Jerant in Moniko Weiss za besedilo avtorskega projekta Anhovo.

Dokumentarna predstava v režiji Žige Divjaka in soavtorstvu dramaturginje Katarine Morano, ki je premiero doživela maja lani na velikem odru SNG Nova Gorica kot zadnja abonmajska uprizoritev v sezoni, je zgodba o bolezni, smrti, bolečini, prevladi kapitala nad dobrobitjo človeka in (nepopravljeni) krivici. Prav tako je zgodba o srčnosti, trdoživosti, vztrajnosti, pogumu in uporu. Je zgodba o usodah prebivalcev krajev ob nekdanji cementarni Salonit Anhovo, danes Alpacem Cement, v minulih desetletjih usodno zaznamovanih z dolgotrajno azbestno-cementno proizvodnjo, ki je v lokalnih skupnostih povzročila epidemijo azbestnih bolezni. Pomembno so bili v snovalni proces uprizoritve vključeni tudi prebivalci krajev okoli tovarne, ki so ustvarjalni ekipi zaupali svoje zgodbe, ter člani in članice društva EKO Anhovo in dolina Soče.

Večkrat nagrajena ustvarjalna naveza gledališkega ustvarjalca Žige Divjaka ter dramaturginje, dramatičarke in režiserke Katarine Morano, ki vselej s pronicljivo natančnostjo, lucidnostjo, angažiranostjo in empatijo analizira družbo in posameznika v njej, je pri pisanju besedila združila moči z avtorico in okoljsko aktivistko Jasmino Jerant. Ta je v knjigi Primer: Anhovo: Med azbestom, odpadki, razvojem in zdravstveno krizo zbrala celotno zgodovino tovarne in tudi bojev za pravico. K sodelovanju sta povabila tudi novinarko Mladine Moniko Weiss, za katero je Žiga Divjak pred premiero uprizoritve povedal, da »že vrsto let izjemno precizno, pogumno in odločno opozarja na preplet kapitala in politike, na pritiske industrije, ki poskuša utišati okoljske boje, ter pri vsem tem na neodzivnost države«.

Kot je v obrazložitvi zapisala žirija, se »avtorja ali pa mogoče kar avtorji (strokovni sodelavki in umetniška ekipa)« z resnico igrajo »zgolj na začetku, v uvodni zavrnitvi odgovornosti, potem pa prepričljivo, resnobno, tragično, na trenutke humorno nizajo prizore rasti, zanikanja, sprenevedanja, (lažnega) upanja, predvsem pa obolevanja in umiranja. V zgodbi je malo prostora za optimizem, slutimo pa lahko, da se je nova doba začela z rojstvom okoljevarstvenega boja.«

Uprizoritev Anhovo je bila nagrajena tudi s posebno nagrado Tedna slovenske drame po presoji žirije za preplet umetniške odličnosti in družbene prodornosti. Ob tej priložnosti ponosno uredništvo Mladine Moniki Weiss in drugim ustvarjalcem predstave iskreno čestita.