Slovenija v Benetkah z nevidno hišo

Slovenija se bo na 61. umetnostnem bienalu v Benetkah predstavila s projektom Zvočna sled nevidne hiše, ki ga je kurirala Nataša Petrešin-Bachelez, pripravila pa skupina Nonument Group. Projekt, ki bo postavljen v prostorih Arsenala, preoblikuje pozabljeno arhitekturno sled v odmeven prostor poslušanja, refleksije in ponovnega premisleka zgodovine.

Začasna lesena džamija

Zvočna sled nevidne hiše temelji na malo znani epizodi evropske zgodovine: začasni leseni džamiji, ki jo je leta 1917 postavila Avstro-ogrska vojska v Logu pod Mangartom blizu slovenske severozahodne meje. Namenjena je bila bošnjaškim vojakom, ki so se med prvo svetovno vojno borili na soški fronti, delovala pa je kot del vojaške infrastrukture cesarstva.

Po vojni je zgradba izginila, ostalo je le nekaj fotografij, v pokrajini pa do nedavnega nobenih sledi. Džamijo, katere temelje so na travniku za eno od hiš nedavno odkrili z arheološkimi izkopavanji in ki je bila leta 2025 uradno vpisana v register nepremične kulturne dediščine RS kot spominsko območje, skupina Nonument Group danes interpretira kot nonument: kraj s pomenom, ki se je spremenil zaradi družbenopolitičnih sprememb.

Kustosinja Petrešin-Bachelez je izpostavila, da se projekt navezuje tudi na tematski okvir beneškega bienala In Minor Keys, ki ga je zastavila njegova glavna kustosinja Koyo Kouoh. Kot poudarja, "smo s projektom slovenskega paviljona v skorajda intimnem in povsem neposrednem dialogu, saj je srž projekta večglasna in večsmerna zgodba o ruševinah kot metafora za nenehno iskanje človekovega dostojanstva v času civilizacijskih ruševin".

Ko tudi prazen travnik lahko postane zgovoren

Kot je še povedala na današnji novinarski konferenci, tema letošnjega bienala vabi k upočasnitvi in poslušanju tišjih, manj izpostavljenih zgodb, ki pa imajo izjemno moč pripovedi ter izjemno moč pri spreminjanju določenih diskurzov v sedanjost. In takšne so tudi zgodbe, ki jih že ves čas pripovedujejo Nonument Group tako z intervencijami v javnih prostorih kot instalacijami v umetnostnih institucijah.

Ministrica za kulturo Asta Vrečko, ki opravlja tekoče posle, pa je izpostavila aktualnost teme, ki je povezana tako z našo kulturno zgodovino kot prihodnostjo.

Po besedah člana skupine Nonument Group Miloša Kosca projekt preizprašuje, kako je mogoče, da je lahko nek nem, na prvi pogled prazen travnik, kjer niti ruševin več ni, postal tako zgovoren. Kako lahko neka izginula hiša sproducira tako različne, včasih nasprotujoče, včasih vključujoče in včasih izključujoče narative ter kako nas prostor določa, čeprav na prvi pogled deluje, kot da v tem prostoru ni ničesar. Ko prisluhnemo, ugotovimo, da je travnik poln življenja, vitalnosti, zgodb, ki bolj kot o času pred sto leti govorijo o času, v katerem živimo.

Članica skupine Neja Tomšič je povedala, da se je raziskava začela z obiskom travnika in njihovim odzivom nanj, ki je bil nato ključen za vse estetske odločitve, ki so jih sprejemali, ko so snovali paviljon. Tekom raziskave so izvedli številne pogovore in intervjuje, izbrane odlomke so objavili v katalogu projekta, poleg tega so osnova za pesem in zvočno instalacijo v paviljonu. Paviljon govori o njihovi refleksiji tega prostora, katalog, ki je sestavni del projekta, pa se posveča pomenu džamije, refleksijam in raziskavi.

Popolna odsotnost podob

Po besedah članice Nonument Group Nike Grabar so želeli z instalacijo ustvariti prostor kontemplacije in pomiritve, varen prostor, "kjer lahko premislimo vsebine, ki nam jih v tem frenetičnem, živem, kontroverznem, nasilnem svetu ni možno premišljevati na dostojen in human način, kjer lahko spoznavamo dileme in vprašanja, ki se ves čas brišejo pod pretvezo urgence, strahu, panike". Za postavitev so uporabili ostanke paviljonov z zadnjega arhitekturnega bienala.

Član skupine Martin Bricelj Baraga pa je izpostavil, da je bil ob dejstvu, da pripravljajo projekt v enem od številnih paviljonov na bienalu, izziv ustvariti prostor kontemplacije in umiritve v okolju, ko ljudje tekajo iz enega paviljona v drugega. Kot je še povedal, običajno njihovi razstavni projekti vsebujejo tudi arhivski del, tokrat pa so se odločili za popolno odsotnost podob. Te si ob poslušanju obiskovalec pričara sam.

Odprtje slovenskega paviljona bo 6. maja. Umetnostni bienale v Benetkah bo za širšo javnost odprt od 9. maja do 22. novembra.