Prvi koraki, prvi zdrsi predsednika DZ

Prva seja kolegija državnega zbora pod vodstvom Zorana Stevanovića bi morala biti priložnost za umirjen začetek novega parlamentarnega sklica. Namesto tega je postala simbol slabe presoje, ignoriranja političnega bontona in signal, kako se razume razmerje do institucij.

Že sam termin pove veliko. Sklic kolegija v času, ko so vodje poslanskih skupin hkrati vabljeni na posvete k Nataši Pirc Musar, ni zgolj organizacijska nerodnost. Je politično sporočilo, da koordinacija ni pomembna, da simbolni trenutki niso vredni spoštovanja in da lahko ena institucija mirno povozi drugo. V državi, kjer bi morale institucije delovati usklajeno, je to slab začetek.

Drugi zdrs je vsebinski. Razdelitev vodilnih mest v začasnih delovnih telesih mimo ustaljene prakse – torej brez jasnega upoštevanja volilnega rezultata – ni tehnična podrobnost, ampak poseg v temeljno logiko parlamentarne demokracije. Odbori niso zgolj formalnost; so prostor, kjer se dejansko oblikuje zakonodaja. Kdor jih obvladuje, obvladuje tok političnega odločanja.

Zato ni presenetljivo, da so Robert Golob in stranke leve sredine reagirale z obstrukcijo. To ni bila zgolj taktična poteza, temveč signal, da se postavljajo meje. Če se pravila začnejo ignorirati že na prvi seji, kaj sledi šele kasneje?

A odgovoren je tisti, ki vodi. Predsednik državnega zbora naj bi bil varuh ravnotežja, moderator političnega prostora. Njegova naloga ni, da poglablja razpoke, temveč da jih blaži. To je tudi napovedal. V tem primeru pa je ravno nasprotno. Kot da je bila hitrost pomembnejša od legitimnosti, razdelitev moči pa pomembnejša od občutka pravičnosti.

Zagovorniki bodo rekli, da gre za začasne odbore in da se bo vse še “uravnotežilo”. Morda. A prvi vtis v politiki šteje. In ta prvi vtis je, da se pravila postavljajo sproti – glede na trenutno razmerje moči, ne pa glede na ustaljene standarde.

Če se parlament začne s takšnim pristopom, potem problem ni le v posamezni seji, ampak v smeri. Demokracija namreč ne razpade naenkrat. Načenja se postopoma – z majhnimi odkloni, z relativizacijo pravil, z ignoriranjem bontona.

In prav zato ta seja ni bila zgolj proceduralni uvod. Bila je opozorilo.