Uvodnik / Grega Repovž: Kšeftarska mentaliteta

Pred kratkim sem srečal znanca. Stal je na parkirišču pred slovenskim templjem – pred trgovino Bauhaus torej. No, stal je tudi pred mogočnim črnim kombijem. Ta je bil sicer polepljen z logotipi njegovega podjetja, a očitno je šlo za dober in precej nov avtodom. Seveda se je nemudoma pohvalil, da ga je vzel na firmo, ločeno kupil opremo, in da se zdaj na dopust lahko vozijo na stroške podjetja, pa še vse druge stroške vržejo nanj ali pa na s. p. »Lej, ali se znajdeš ali si pa luzer,« je navihano rekel. Seveda pa nisva mogla mimo njegove najhujše bolečine. Države, ki ga obere do kosti. Človek namreč komaj diha. Res. Podjetje se je sicer res povečalo za štirikrat v desetih letih, ampak država ga uničuje. Še dobro, da ima žena s. p., s katerim sicer upravljata stanovanja, ki jih oddajata na airbnb, prihodke s firme pa potem preusmerita na s. p., ker so tam stroški normirani.

Vse mi je razložil. Svoj celotni poslovni model. Ki ima eno skupno značilnost: da ves čas izigrava zakonodajo. V bistvu goljufa. Saj temu smemo tako reči v državi, kjer velja tovrstna »iznajdljivost« za vrlino?

Pretekli teden je v podkastu Suzane Lovec na N1 gostovala filozofinja dr. Alenka Zupančič. Moj znanec je verjetno ne pozna, zelo verjetno pa o bi njej menil, da je ena bluzerka, ki ne ve, kaj je res življenje, kaj je, če se vsak dan boriš na trgu – in te ob tem država še ves čas uničuje. Zagotovo pa ne ve, da bi knjige Alenke Zupančič našel v vsaki boljši knjigarni po vsem svetu, ker je Alenka Zupančič v svetu – da, svetu – res veliko ime.

Alenka Zupančič je v podkastu komentirala rezultate volitev in med drugim dejala, da na volitvah pravzaprav ni zmagala ena ali druga stranka, ampak predvsem neka mentaliteta kšeftarjev, ljudi, ki se malo znajdejo, in podobno. Da, na filozofinje in filozofe se res lahko vedno zaneseš – in Alenka Zupančič je tokrat zadela bistvo. Dovolimo si razširiti to njeno misel. Alenka Zupančič je namreč govorila zgolj o politikih, ki so s temi volitvami dobili moč. A zadeve so še resnejše. In da, v središču sprememb v tej družbi so namreč prav ti tako imenovani kšeftarji. V Sloveniji namreč ne poteka boj za podjetništvo, ta beseda ima namreč pozitiven naboj, nihče ne more namreč oporekati, da je podjetništvo dobro in koristno. A dejansko v Sloveniji ne zmaguje logika podjetništva, voditi podjetje pomeni razumeti tudi družbeno in socialno logiko kapitala. Imeti in voditi podjetje pomeni neizmerno garanje. To, s čimer smo soočeni danes, pa ni podjetništvo, ampak je dobesedno družbena epidemija kšeftarstva. In ti ljudje, ki danes nastopajo kot nekakšni vedeži tudi v politiki (začenši s prvim možem parlamenta Zoranom Stevanovićem), niso poslovneži, to niso podjetniki, to so pač zgolj kšeftarji. Da, ljudje, ki »se znajdejo«, ljudje, ki ves čas nekaj motovilijo, prekupčujejo, delajo točno to, kar je kšeftarstvo: kako s čim manj truda in vložka priti v čim krajšem času do čim več denarja.

In to so ljudje, ki danes, v času neumnih podkastov – ne mislimo tega na N1, ki ga pripravlja profesionalna novinarka –, ki jih pripravljajo neki samooklicani vedeži o življenju in poslu, dobesedno ustvarjajo novo družbeno ideologijo. Ne gre za nekaj obstranskega. Danes celotne generacije mladih sanjarijo, da bodo v življenju prav takšni kšeftarji, ki bodo malo prekupčevali s kriptovalutami, nepremičninami, zablodelimi kontejnerji in podobno. Da bodo na hitro nekaj zaslužili, potem pa živeli lagodno življenje. In čisto nihče tem mladim ne pove, da so vedno obstajali ljudje, ki jim je to res uspelo, a jih je le nekaj, večina pa s tem kšefatrstvom zgolj životari. Da, životari. In za uspeh šteje predelan avtodom, ki ga imajo registriranega kot firmin poslovni kombi, da si lahko obračunavajo kilometre.

Zakaj vse to pišemo? Ker ima danes v Sloveniji ta ideologija kšeftarjev politično moč. Da, to je namreč tisto, kar zagovarjajo v NSi, Demokratih in Resnici. Ne gre namreč za ljudi, ki bi s svojim znanjem, kapitalom in delom ustvarjali podjetja, ampak za pritlehno hitro zaslužkarstvo. Verjetno se še sami tega ne zavedajo. A to je ta skupna točka teh strank, ta kšeftarska ideologija, to je krog, ki je s temi volitvami dobil politično moč. In prav zanje je tudi napisan omnibusni zakon: to je namreč zbirka davčnih in drugih olajšav prav za te ljudi, ne pa za resna podjetja. Kdor je pogledal celoten paket, je lahko hitro prepoznal, da večina ukrepov koristi prav njim. Zato dodatne davčne oprostitve in olajšave za samostojne podjetnike. In zato – ta del je v resnici najbolj grozljiv – ponovna uvedba statusa samostojnega podjetnika za študente. Da, odkar imajo študenti določeno minimalno urno postavko in jih je mogoče najemati zgolj prek študentskih servisov, gre kšeftarjem to neizmerno na živce. Hočejo spet dobiti študente, ki jih bodo lahko bolj »prožno« izkoriščali. To je danes raven politike. Hočejo nazaj prekarne delavce, ki jih lahko prisilijo, da odprejo status samostojnega podjetnika – ker potem ni več nobenih delavskih pravic, ampak je to le poslovni odnos.

A ne gre le za politiko. To se je zgodilo tej družbi. In nobena tolažba ni, da imajo druge države isti problem.