Ekonomija / Dr. Bogomir Kovač: Eksperiment

Predlog interventnega zakona za razvoj Slovenije vedno buri politične duhove, postopoma se množijo tudi strokovna opozorila. Tretji politični blok (NSi, Demokrati, Resnica) je z njim pohitel v institucionalni praznini povolilnega političnega medvladja. Pomeni mešanico nekakšnih intervencijskih posegov v vrsto pomembnih institucionalnih sistemov in zakonov, oboje tudi mimo zavezujočega socialnega dialoga. Ekonomska rdeča nit naj bi bila davčna razbremenitev gospodarstva, politični temelj pa napaberkovani predvolilni nabor različnih všečnih ukrepov. Predlagatelji zakon predstavljajo kot prvi in nujni razvojni preboj države, nekakšen popravek najnujnejših zablod Golobove vlade. Toda zakonski predlog je prva velika in nepotrebna političnoekonomska improvizacija nove oblastne strukture. Po svoji vsebini ne prinaša razvojnega preboja, kvečjemu novo ekonomsko zmedo in fiskalno krizo države. Nova alkimija političnega populizma in ekonomskega analfabetizma na pogorišču problematične Golobove fiskalne dediščine ne prinaša dobrih obetov. Ljudska modrost: slab začetek, dober konec v slovenski politiki ne velja.

Zapleti ob menjavah vsakokratnih koalicijskih vlad z leve in desne so postali stalnica. Leta 2022 je odhajajoča Janševa koalicija zasula parlament z novimi zakoni in blokirala normalno delovanje države za slabo leto. Tudi Golobovi so takrat začeli z omnibus zakonom, ki je posegel predvsem na področje pravne države, sedanji zadeva njeno ekonomsko podstat. Janša tokrat igra pametno politično simultanko, interventni zakon je del mešanja identitetne megle »trojčka«. Volivcem prinaša uresničenje nekaj predvolilnih obljub in ustvarja vtis pričakovanega razvojnega vzleta. Delodajalci so nad novimi predlogi vidno navdušeni, sindikati veliko manj, nesojena koalicija ga podpira, stara je seveda proti. Pod črto, politična improvizacija je njegovo izhodišče, politični populizem pa nesojeni konec.

Ekonomska plat je precej bolj zapletena, pa tudi zahtevna. Predlog znižanja DDV za 15 osnovnih živil je všečen, toda zgrešen. Koristi vsem, revnim in bogatim, predvsem pa ni jamstvo za zniževanje cen. Obvladovanje cen energentov je edini pravi protikrizni ukrep, zahteva pa podoben razmislek. Olajšave za dolgoročno oddajanje premoženja so smiselne, toda nedorečene glede specifikacije premoženja. Olajšave za normirane samostojne podjetnike (s. p.) imajo nekaj soli, toda popoldanski s.p.-ji se lahko zajedajo v redno zaposlovanje. Davčno spodbujanje študentskih s.p.-jev pa je tako ali tako pogubna neumnost. Famozna »socialna kapica« na plače nad 90.000 eur naj bi rešila vse, dejansko pa najbolj koristi najbogatejšim in ne prinaša želenih učinkov. Še najbolj tvegani in nepremišljeni so posegi na socialnem področju. Ukinitev prispevka za dolgotrajno oskrbo za upokojence, popoldanske s.p.-je, sobodajalce … ruši horizontalno naravo tega prispevka in v ničemer ne rešuje Maljevčevih organizacijskih zablod. Poseg v novo pokojninsko reformo s staro idejo desnice o dvojnem prejemanju polne pokojnine in plače pri podaljšanju delovne aktivnosti je nesorazmeren in nepošten, ker koristi manjši skupini ljudi na račun drugih. Še nevarnejši je ukrep samodejnega upokojevanja po izpolnjenih pogojih, ki se bo zlahka izrodil v prisilno upokojevanje, tako kot pri zloglasnem ZUJF (2012). Odprava prepovedi zaposlovanja javnih zdravstvenih delavcev pri zasebnikih je prav tako brezglava sistemska sprememba. Skratka, mešanica ukrepov prinaša slabe fiskalne in razvojne učinke.

Ekonomska zabloda je dvojna. Nižji davki ne prinašajo dodatne potrošnje in ne povečujejo produktivnosti in gospodarske rasti, zato davčna razbremenitev dela ne zvišuje plač, temveč predvsem dobičke. Višje plače niso toliko posledica nižje obdavčitve, temveč višje dodane vrednosti, ki jo prinašajo večje investicije, inovativnost in produktivnost. Zato imajo razvitejše države bistveno večje plače pri primerljivi ali celo višji obdavčitvi kot pri nas. Pri davkih sta stabilnost in predvidljivost davčnega sistema pomembnejši kot davčna razbremenitev. Učinek prelivanja (»trickle down«) oznanja napačno vero, da znižanje davkov premožnih koristi državi, ker se njihovi prihranki prek spodbujanja rasti prelivajo v blaginjo revežev. Težava je v negotovosti in pohlepu, zato bogati raje špekulirajo na borzi kot investirajo v realnem sektorju. To je prva lekcija za telebane. Druga govori, da povečanje vseh mogočih olajšav poglablja proračunski primanjkljaj in zadolženost države. Golobova vlada je vodila spodbujevalno fiskalno politiko, dve leti izdatki rastejo hitreje od prihodkov, primanjkljaj se poglablja, fiskalni prostor države pa oži. Zato predlog davčnih olajšav poslabšuje javne finance. Predlagatelji so z oceno nižjih prihodkov države hudo zgrešili (do 570 mio EUR). Oportunitetni stroški zakona presegajo milijardo, predlagatelji govorijo o največ 570 mio EUR. Državni primanjkljaji se pri slabših scenarijih gibljejo med 3,5 in petimi odstotki BDP, kot opozarja fiskalni svet. Fiskalna kriza države je torej že tu. In to je druga lekcija ekonomskega analfabetizma.

Predlagatelji predstavljajo zakon kot odgovor na gospodarsko zakrknjenost in previsoko obdavčenje državljanov. Toda ukrepi delujejo nepovezano, brez jasnih razvojnih ciljev in konsistentnih ekonomskih politik. Brez strogih fiskalnih presoj tveganj pomeni nevaren političnoekonomski eksperiment.