Film / Tiha prijateljica

za +

Zen.

Če si v teh krutih, hladnih, mučnih, stresnih, hiperaktivnih časih zaželite malce zena, ki bo umetnost znanosti raznežil z znanostjo umetnosti, si vsekakor poglejte Tiho prijateljico, v kateri nam Ildikó Enyedi, madžarska avtorica filmov Moje 20. stoletje in O telesu in duši, pokaže, kako izgledamo skozi oči ginka (naravne inteligence? briljantnega metafizika? lucidnega eksistencialista? mističnega vegetarijanca? metafore izgubljene empatije in zlomljene komunikacije? filozofa zelenega prehoda? zimzelenega, eksoteričnega nezavednega? progresivnega satira? tihega, osamljenega revolucionarja? signala večje zgodbe?), ki stoji v botaničnem vrtu neke – nekoč mizoginične, seksistične – nemške univerze in ki stoletja le s stoično vzvišenostjo – in razpoložen za ljubezen, celo za »nekaj sperme« – gleda znanstvenike (Tony Leung, Léa Seydoux, Enzo Brumm, Luna Wedler), ki skušajo dognati, kako je biti jebeno drevo, alternativa avtodestruktivnemu človeštvu in neoliberalnemu tehnološkemu pospeševanju.

»Kdo, če bi kričal, bi me pa slišal med trumami angelov? A recimo, da bi me eden od njih kar na lepem objel: skoprnel bi ob njem, ki biva močneje. Kajti lepota je le strahotnega ravno še znosni začetek in občudujemo jo, ker se ji sploh ne zdi vredno, da bi nas pokončala. Vsak angel je strašen. Zato se pač potajim in pogoltnem vabljenje temnega joka. Ah, kdo nam pač more biti zavetje? Angeli ne, ne ljudje, in bistre živali že opažajo, da nismo zanesljivo doma v pojasnjenem svetu. Ostane nam morebiti kakšno drevo na pobočju, da bi ga dan za dnem srečevali; ostane nam včerajšnja cesta in neka razvajena zvesta navada, ki ji ugaja pri nas in je zato ostala in ni odšla.« Tako se – v prevodu velikega Kajetana Koviča – začne Rilkejeva prva devinska elegija. In Tiha prijateljica je videti kot ekranizacija Rilkejevih Devinskih elegij, ki seveda kličejo Rilkean Heart (Cocteau Twins). (art)

JSVcVFOM3cg