Knjiga / Sergej Curanović: Dekle iz gozda

+ + +

Prepletanje z rastlinskim

Pripovedovalec v drugi knjigi in prvem romanu domačega avtorja Sergeja Curanovića (1980), enega od desetih nominirancev za letošnjega kresnika, se je vrnil iz tujine in, že prej premožen in ugleden, podedoval hišo na podeželju. Tam odkrije dedove dnevnike, v katerih se ta ukvarja z izginotjem svojega prijatelja – in malo tudi ljubezenskega rivala – profesorja, ki je seveda prav tako pisal dnevnik. Potem se sprašuje, pripovedovalec, ali ne gre za myse en abyme, torej zrcaljenje, v katerem pisec dnevnika piše o dnevniku nekoga, ki piše dnevnik. Skoraj do dna samonanašalnega brezna.

Dekle iz gozda je driada. Profesorja silno ščemenje in ljubezen do narave pripeljeta do veličastnega drevesa, tam se ščemenja malce sramežljivo olajša in potem opazuje, kako drevo požene dekle. Napol drevo, napol dekle, napol fanta, in ta se tudi nauči govoriti, ampak nima potrebe po čem takšnem, zdi se, da jezik ponavlja bolj zato, da ugaja svojemu »ottiju«, mobilnemu in humanemu delu svojih staršev; mati je seveda hrast, profesor kot ljubitelj latinščine pa ve, da je drevo ženskega spola, vsaj slovnično. In tudi kaj zapiše v latinščini, predvsem o svojem skrivnem starševskem gozdnem početju; v latinščini zato, da ga ne bi vsak razumel, vsak odklenil. Ker početje je res malo premaknjeno, nekje med norostjo in fantastiko, navezano na zahodne mite, malo pa seveda potegne na ekologijo: drevesa so ne le živa, temveč tvorijo skupnost, gozd, in občujejo s človeškim, človeštvo pa živi v zanikanju in nevednosti.

Vendar se zdi, da rokopis o rokopisu, ne glede na vse, deluje. Najprej se vplete v odnos med pripovedovalcem in njegovo ljubico ter vpliva na njuna čudaštva. Zapisano, resnično ali ne, vpliva na realnost. Ob dnevnikih se porajajo vprašanja in zadeve so dovolj zagatne, da omogočajo številne špekulacije o sorodstvu, bližini in tujosti. V gozdu bivajo tudi Nemi, ki jih v napeti situaciji lovijo obmejne sile, med drugim zaradi morebitnega sodelovanja z begunci.

Okolje je stresno, pripovedovalca preganjajo, opazujejo, zapletajo v različne igre in razkritja, pri tem je ves čas skoraj vojno stanje, kontrole na cesti in oddaljeno streljanje. Na koncu, pričakovano, vendar za vse presenečenje, vojna.

Curanović se rekonstrukcije dnevnikov loti z (uspešno) arhaiziranim jezikom, vmes morda kakšno zadevo po nepotrebnem zgodbarsko zaplete, vendar Dekle iz gozda vleče s svojo skrivno enigmatičnostjo, ki se proti koncu romana razjasni. Fantastično, ekološko, rodbinsko: vse naenkrat. Ker se liki pogovarjajo o naravi dnevnikov in njihovem učinkovanju, lahko iz te plasti izluščimo tudi mogoče načine branja, ki jih roman že predvideva. Tudi tisto, da gre za poskuse spajanja narave in človeka, ki se je od nje oddaljil in se ji izneveril, vendar prihajajoče generacije prepad premoščajo na najboljši mogoč način. Zraven še skladen z žanrom fantastike.