Plošča / Sunn O))): Sunn O)))

+ + + +

Nova, okroglo deseta plošča legendarne tovarne drone metala je na prvi posluh radikalno in popolnoma oskubljeno rudimentarna: na njej slišimo samo jedro, prvaka Grega Andersona in Stephena O’Malleya, prvič brez običajnih sodelavcev, in tako poslušamo skoraj uro in pol neskončnih dronov in feedbackov kitarske distorzije. Pod površjem je stvar nepresenetljivo veliko bolj kompleksna. Vsak komad vključuje 130 do 180 kanalov kitarskih posnetkov; posneli so vsak zvočnik v ojačevalcih posebej, poleg tega pa več sto metrov narazen postavili tudi »največjo stereo postavitev room mikrofonov« – s to ekstremno obliko tehnike ponovnega ojačevanja so hoteli čim bolj prepričljivo ujeti teksture okolja. Ploščo so namreč snemali v predelanem skednju na podeželju. Če temu dodamo še uporabo dveh slik Marka Rothka na naslovnici in spremljevalno besedilo, ki ga je napisal priznani avtor literature o naravi Robert Macfarlane in vključuje citate filozofa Walterja Benjamina, naravoslovne avtoritete 19. stoletja Johna Muirja, grškega stoika Epictetusa …, album postane resno premišljen in obdelan. To je dodelanost, ki bi jo marsikdo označil že za pretencioznost.

Sunn O))) je prepoznavno edinstvena znamka, ki nam s kitarskimi zvočnimi monoliti brni v ušesih že od konca 90. let, njeni koncerti pa so nepozabni tudi zaradi boleče glasnosti, ki pogosto povzroča trajne poškodbe sluha. Zasedba, ki se je drži kar neskromen opis »kraljice drona«, je tako ena tistih redkih, ki zvesto sledilstvo rekrutira tako s trpeče markantnimi koncertnimi izkušnjami kot z založniškimi podvigi povsem samosvojega nizanja počasnih, gostih in svinčeno težkih tekstur.

Na tokratni plošči, imenovani po zasedbi, Anderson in O’Malley oba zelo očitno igrata električne kitare, pa tudi bas, sintetizatorje (ki jih iskreno ni moč zares prepoznati v gostem močvirju distorzije) in … klavir! Ta se pojavi v zadnjem posnetku na plošči, kot žarek lažnega upanja, kot zaporedje čisto pravih tonov, kot trenutek, ko šamana končno prekineta stoodstotno pogubo. To traja izjemno kratek čas, hitro se vrne obteženo kitarsko dratanje, ki ga podkrepi morda edina slišna opora sintetizatorjev na plošči, kar nas pripelje do tako težko pričakovane vrnitve k dihanju, torej konca. Zaradi posebnega načina snemanja pa inštrumenti niso edino, kar slišimo – nekje v ozadju brbota tudi bližnji potoček, drugje teži zvok vrtne freze, verjetno pa se v nasičeni zvočni krajini skriva še marsikaj.

Sunn O))) še enkrat znova zateži dosledno in celovito, z albumom, ki zahteva posebno, glasno ozvočeno okolje zauživanja, za najbolj trdožive morda tudi uživanja. Glasba, ki ne para samo živcev, ampak tudi dušo, in pri kateri je kaj drugega kot obredno koncertno konzumiranje drugorazredna izkušnja.