Intervju / »Številni s.p.-ji niso niti samostojni niti podjetniki«

Igor Feketija (1978) je eden redkih znanih slovenskih ekonomistov, ki so prišli z Ekonomske fakultete v Ljubljani, izkazujejo pa visoko stopnjo razumevanja, da ima ekonomija družbeno in socialno vlogo. Kot državni sekretar na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve pod vodstvom ministra Luke Mesca je bil ključen pri pripravi pokojninske reforme. Zato je tudi primeren sogovornik o »zakonu o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije«, ki ga je v parlament vložil novi desni trojček Logar-Vrtovec-Stevanović s tiho podporo SDS in ki močno posega tudi v pokojninsko blagajno.

Zakon o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije je prvi produkt treh manjših desnih strank ali koalicije »krogec-pikica-zvezdica«, če jih poimenujemo po njihovih lastnih oznakah na glasovnicah za izvolitev Zorana Stevanovića za predsednika državnega zbora. Obet česa je ta predlog? 

Zakon je na eni strani obet izjemnega znižanja javnofinančnih prihodkov, na drugi pa udinjanja željam predstavnikov interesov lastnikov in upravljavcev podjetij, ki so v teh strankah našli svojega političnega zaveznika. Glede prvega izračuni pristojnih ministrstev in Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje kažejo izpad med 900 milijoni in 1,3 milijarde evrov na leto. Podobno fiskalni svet ocenjuje, da bi zakon vodil v strukturno povečanje javnofinančnega primanjkljaja za 900 milijonov evrov ali za več kot en odstotek BDP na leto. Glede drugega: v zakonu v nasprotju z imenom ni prav nič interventnega. Gre za šopek transferjev posameznim skupinam v skupni vrednosti približno milijarde evrov na leto: lastnikom več nepremičnin, prejemnikom plač, višjih od 7500 EUR bruto, trgovcem z živili, samozaposlenim z normiranimi odhodki, največjim porabnikom energentov …

Poslancev SDS ni med formalnimi predlagatelji zakona, a na Nova24TV, ki je del propagandne mašine SDS, so zakon že pospremili z naslovom Levica širi podle laži – interventni zakon ni za bogate in s fotografijo dveh tovarniških delavcev, ki nosita kovinsko cev.

Lahko le špekuliram, a predlog je lahko tudi politični manever. Predlagatelji lahko pričakujejo, da razumna in odgovorna politika takega predloga ne more podpreti. Podpora SDS-predlogu bi bila tako priročen izgovor za »trojček s trojčkom« hčerinskih in satelitskih strank SDS, da gredo pod pretvezo »vsebinskega povezovanja« v vlado z matično stranko. Po drugi strani morajo za del svoje volilne baze vsaj poskusiti ustvariti vtis, da ne gre za zakon za peščico najpremožnejših.

Kaj bo interventni zakon prinesel tovarniškemu delavcu, ki nosi cev, s plačo blizu minimalne? 

Najbolje je pogledati posamezne ukrepe in slediti denarju. Znižanje dohodnine na oddajanje premoženja v najem in sprostitev airbnbja koristi lastnikom najemniških nepremičnin, torej morda petim, največ desetim odstotkom prebivalcev. Najemnine se zaradi teh ukrepov ne bodo znižale. Gre za transfer iz javnih financ – torej od uporabnikov javnih storitev, družin s šolajočimi se otroki, študentov, upokojencev, obolelih, policije, gasilcev … – k najemodajalcem.

Omejitev višine prispevkov za prejemnike plač nad 7500 evrov bruto, evfemistično imenovana razvojna kapica, koristi približno enemu odstotku prejemnikov najvišjih plač. Torej gre za transfer od omenjenih skupin k tej skupini. Tudi s tem, da bodo zdravniki iz javnega zdravstva lahko delali pri zasebnikih prek s.p.-jev, pregovorni delavec ne pridobi nič; kvečjemu bo to oslabilo javno zdravstvo, zaradi česar je verjetneje, da bo delavec nekoč za zdravstveno storitev moral doplačati. Omogoči pa višje zaslužke v zasebnem zdravstvu; torej je tudi tu transfer jasen. Prekinitev delovnega razmerja ob izpolnitvi upokojitvenih pogojev ter »polni dvojni status« upokojenca mu bosta težko prinesla koristi, saj prav tovarniški delavec najteže dela tudi po izpolnitvi upokojitvenih pogojev. In določbe glede samozaposlenih zanj ne veljajo.

Po drugi strani so glede na pričakovano javnofinančno škodo zelo verjetni rezi v pravice, ki jih ta delavec zdaj uživa zaradi svojega nizkega dohodka. Tudi od znižanja davka na dodano vrednost za osnovna živila najbrž ne bo imel prav nič, saj se bo nižji davek prelil v višje marže trgovcev. Na to kaže nedavna praksa v Sloveniji in na Hrvaškem.

Interventni zakon je obet izjemnega znižanja javnofinančnih prihodkov, na drugi pa udinjanja željam predstavnikov interesov lastnikov in upravljavcev podjetij.

Tam so v letu 2022 znižali DDV na hrano. 

Ja, 1. aprila 2022 so znižali stopnjo DDV za živila na pet odstotkov in stopnjo DDV za ogrevanje na plin ali les (ter menstrualne pripomočke) na 13 odstotkov. Maloprodajne cene se niso znižale, nasprotno, 30. aprila istega leta je sledila naslednja podražitev. Hrvaška davčna uprava v analizi ugotavlja, da so trgovci »znižanje stopnje DDV izkoristili za zvišanje marž ali stroškov poslovanja«. Torej, če karikiram, gre za transfer iz javne blagajne k lastniku Mercatorja, torej Pavau Vujnovcu. V analizi deflatorja BDP za leto 2022 pa Banka Slovenije analogno ugotavlja, da so slovenska podjetja izkoristila inflacijo za nadsorazmerno zvišanje dobička na enoto proizvoda – za 3,6-krat več kot v evrskem območju – in da je prav ta prevladoval v rasti deflatorja. Sicer zrcalna slika, a podobno in pričakovano je vedenje tudi slovenskih podjetij.

Fiskalni svet je v ponedeljek opozoril na drugo kritično dejstvo, ki je bilo v javnosti precej preslišano: torej da interventni zakon prinaša izjemno visok izpad javnofinančnih prilivov in da trajno povečuje primanjkljaj, ob tem pa da sploh ne odgovarja na trenutne gospodarske šoke. Izjema je le omenjen nižji DDV na energente. 

Cenovni šok pri energentih ni takšen, kot je bil na primer po začetku agresije na Ukrajino. Mednarodni denarni sklad IMF in še nekatere organizacije, ki so sicer gospodarskim zbornicam blizu, izrecno odsvetujejo močne splošne subvencije za energente. Priporočajo dvoje: da tržni oziroma cenovni signali naredijo svoje, torej spodbudijo zniževanje odvisnosti od fosilnih goriv, in da se s ciljanimi subvencijami pomaga najranljivejšim skupinam. Predlagani nižji DDV na energente bi pomenil 130 milijonov evrov manj prihodkov v proračun. Naše gospodarske zbornice so poleg tega že zahtevale tudi kapice na cene energentov, dodatne pomoči energetsko intenzivnim podjetjem, znižanja omrežnin, trošarin, prispevkov za obnovljive vire energije ter soproizvodnjo toplote in energije, dajatev CO2 … Trenutni »interventni zakon« ne vsebuje nič od tega – razen nižjega DDV, katerega učinkovitost je hudo vprašljiva. Po drugi strani vsi predlagani ukrepi stanejo, interventni zakon pa močno zapira manevrski prostor za takšne izdatke.

Ob tem velja dodati, da je velika večina poslovnih odjemalcev, skoraj 95 odstotkov, prezrla pozive dobaviteljev energije, naj zaprejo pozicije in si zagotovijo dolgoročno ceno energije. Raje so tvegali s cenami na tako imenovanih spot trgih – in zašli v težave, v katerih zdaj kličejo po državni pomoči. Hkrati pa močno podpirajo darila iz interventnega zakona, ki krepko krnijo zmožnost države, da jim pomaga.

No, Janša je povsem ignoriral svarila fiskalnega sveta o javnofinančnih posledicah interventnega zakona in je v zadnjih dneh v javnosti izrecno poudarjal le, da so se pri Golobu strašno zakalkulirali in da javni izdatki rastejo nenadzorovano. Skratka, nadaljuje zgodbo katastrofalnega stanja javnih financ pod Golobom. 

Glavno opozorilo fiskalnega sveta je, da izdatki rastejo hitreje od napovedi, predvsem zaradi reforme plač v javnem sektorju in »socialnih nadomestil«. Pri plačah v javnem sektorju težko komentiram natančnost napovedi, a tu gre za zaposlene, ki zagotavljajo bistvene storitve za delovanje družbe: šolstvo, zdravstvo, oskrbo, konec koncev tudi varnost. Verjamem, da je del teh delavk in delavcev tudi po reformi kvečjemu še vedno podplačanih glede na njihov prispevek k družbi. Kdor kritizira popravek njihovih plač, naj jim v obraz pove, da njihovo delo ni vredno toliko, kolikor so plačani.

Glede socialnih nadomestil podrobnejše branje ocene fiskalnega sveta pokaže, da gre predvsem za pokojnine. Prav pri teh so predstavniki SDS, v nekaterih primerih tudi takratni član Logar, v zadnjih nekaj letih podpirali Ruparjeve zakone in obljubljali trinajsto pokojnino, kar bi skupaj zvišalo pokojninske izdatke za 1,5 do dve milijarde, ki pa niso realizirani. Dobršen del javnofinančnih izdatkov pomenijo tudi javne infrastrukturne investicije, ki k razvoju prispevajo precej več kot predlogi v interventnem zakonu.

Fiskalni svet večkrat omeni tudi mednarodne okoliščine, ki vplivajo na slabše poslovanje in s tem nižje osnove za javnofinančne prihodke. Na te ima katerakoli slovenska vlada bolj malo vpliva. Je pa res, da desnica odprto simpatizira s tistimi, ki v zadnjih letih povzročajo največ geopolitične nestabilnosti. Sicer pa razloga za paniko ni. Lani je primanjkljaj dosegel 2,5 odstotka BDP, dolg pa 65,7 odstotka BDP, kar je najnižja raven po letu 2012. Fiskalni svet opozarja, da bi primanjkljaj do konca leta 2028 lahko dosegel 3,5 odstotka BDP, kar bi bilo nad dovoljeno mejo evropskih pravil ekonomskega upravljanja; a za morebitno ukrepanje v tej smeri, na prihodkovni in na odhodkovni strani, je še čas.

Če bodo povzročili milijardni izpad v javni blagajni, bodo torej prej ali slej nekje potrebni radikalni rezi, varčevanje in torej novi varčevalni zakon – ZUJF? 

Če prekoračimo dovoljeni primanjkljaj in se delež javnega dolga v BDP ne bo zniževal, lahko evropski svet na priporočilo evropske komisije tudi proti Sloveniji uvede postopek zaradi prekomernega primanjkljaja. To lahko pomeni priporočilo ukrepov za zniževanje primanjkljaja – torej nekakšen bruseljski ZUJF. Če država članica tega ne izvede, sledi kazen. V primeru Slovenije bi ta lahko znašala dobrih 35 milijonov evrov vsakih šest mesecev, nato bi se lahko stopnjevala. Tako je mogoče, da gre za poskus spreobračanja, da so domnevno napačne kalkulacije Golobo ve vlade – ne mara tudi uskladitev minimalne plače z minimalnimi življenjskimi stroški – razlog za boleče reze, čeprav bodo ti potrebni predvsem zaradi fiskalnih učinkov predlaganega interventnega zakona.

Naj opozorimo na nekaj ključnih »rešitev« predlaganega interventnega zakona. Posegel bi tudi v pokojninski zakon in reformo, ki je bila po mesecih usklajevanj dokončno sprejeta septembra lani. 

Med drugim predlaga, da bi delavcu v trenutku, ko izpolni pogoje za upokojitev, samodejno prenehala pogodba o zaposlitvi. Nato bi lahko sklenil novo pogodbo z istim ali drugim delodajalcem in pri tem poleg plače prejemal polno pokojnino, kar pogosto imenujejo »polni dvojni status«. Takšno prenehanje pogodbe o zaposlitvi je v neskladju s slovensko ustavo, z direktivo 2000/78/ ES o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu ter s 158. konvencijo Mednarodne organizacije za delo; oba mednarodna akta sta za nas zavezujoča. Če povzamem: razlog za prenehanje delovnega razmerja je lahko nesposobnost za delo ali sprememba okoliščin pri delodajalcu, nikakor pa osebne okoliščine, v tem primeru starost in začetek delovne aktivnosti, torej kdaj si začel delati.

Ampak v javnem sektorju je taka prisila priročna za zmanjševanje zaposlenih. Identična ureditev je začela veljati 31. julija 2012 z ZUJF, ko so javnim uslužbencem, ki izpolnjujejo pogoje za starostno upokojitev, prekinili pogodbe. Naše ustavno sodišče je takrat razsodilo zgolj, da je ureditev diskriminatorna do žensk. Gre spet za poskus prisilnega upokojevanja v javnem sektorju? 

Tako je videti, le da tokrat v obliki, za katero predlagatelji morda upajo, da je ustavno sodišče ne bo ponovno razveljavilo. Je pa vprašanje, ali so predlagatelji premislili, kako bi ta ureditev delovala v zasebnem in kako v javnem sektorju. V javnem sektorju si lahko predstavljamo, da bo tisti, ki je v dobrih odnosih z nadrejenim ali pa prave politične barve in si ne želi v pokoj, dobil novo pogodbo o zaposlitvi. Ta pogodba bo morala upoštevati sistem plač v javnem sektorju in tarifne razrede, in če ne gre za grobo izigravanje delovnopravne zakonodaje, bo tudi nova pogodba sklenjena za nedoločen čas.

V zasebnem sektorju pa se odpira možnost, da bodo delodajalci pogojevali sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi s slabšimi pogoji, sploh nižjo plačo, saj delavka že tako ali tako prejema 100 odstotno pokojnino. Poleg višjih izdatkov pokojninske blagajne to pomeni po drugi strani počasnejšo rast plač in nižje prispevke, delavci, ki po izpolnitvi upokojitvenih pogojev nadaljujejo delo za nižje plačilo, pa so nelojalna konkurenca drugim in omogočajo damping proti mlajšim delavcem.

Pri nas nekaj več kot 120.000 samozaposlenih pomeni več kot 12 odstotkov delovno aktivnih, plačajo pa 4,1 odstotka vseh prispevkov.

Kaj pa teza, da bomo z aktivacijo upokojencev nadomeščali zaposlovanje tujcev, kot želijo prikazati? 

Med približno 170.000 tujimi delavci, ki trenutno delajo pri nas, je velika večina nizko kvalificiranih in opravljajo težka fizična dela, predvsem v gradbeništvu, industriji in kmetijstvu. Menda ja ne misli kdo siliti upokojencev na ta delovna mesta.

Lani sprejeta pokojninska reforma je bila tudi pogoj, da smo dobili denar iz Načrta za okrevanje in odpornost. Je to zdaj z interventnim zakonom ogroženo? 

Ta zakon vzbuja skrb tudi, ker kaže, kako si novi poslanci državnega zbora in najverjetneje nekateri člani nove vlade predstavljajo vodenje države. Za primer: pri pripravi pokojninske reforme smo najprej preračunali ukrepe. Inštitut za ekonomska raziskovanja je po naših naročilih pripravil več kot 90 različnih projekcij z dinamičnim mikrosimulacijskim modelom za 50 let vnaprej. Sledilo je medresorsko usklajevanje, saj ima lahko zakon na drugih področjih posledice, ki jih pripravljavci težko predvidimo. Ves čas smo se pogajali z evropsko komisijo, ali predlagani ukrepi dosegajo cilje, opredeljene v NOO. Imeli smo redne pogovore z bonitetnimi hišami in Moody’s, denimo, je prav zaradi pokojninske reforme izboljšal bonitetno oceno Slovenije. Izhodišča smo predstavili tudi opoziciji in jih pozvali k sodelovanju s predlogi; nekatere smo ob sprejemu zakona tudi upoštevali. Skupaj osem mesecev smo se pogajali s socialnimi partnerji v Ekonomsko-socialnem svetu; vmes smo se srečevali s predstavniki mladih, upokojencev, invalidov; in ves čas smo ukrepe usklajevali z ZPIZ, ki mora zakonske določbe izvajati v praksi. Šele nato je šel zakon v državni zbor.

Pri »interventnem zakonu« pa je pisana skupina poslancev, od dveh nekdanjih ministrov do ljudi brez vsakršnih izkušenj ali znanja s področja, v državni zbor vložila zakon, ki posega v kup sistemskih zakonov, vpliva na stabilnost blagajne, ustavnost ureditve, trg dela … Brez posveta s komerkoli, resnih izračunov, analize posledic. Le prvopodpisani je članom ESS povedal, da nima mandata, da bi obljubil socialni dialog. K vašemu vprašanju: pokojninska reforma, ki zagotovi vzdržnost javnih financ in zadostnost pokojnin, je bila zaveza v nacionalnem Načrtu za okrevanje in odpornost, s katerim je Slovenija v zameno za izvedbo reform in investicij pridobila približno 1,5 milijarde evrov evropskih sredstev. To zavezo je dal ravno prejšnji minister za delo, ki je prvopodpisani pod tem zakonom.

Torej, nekdanji minister Cigler Kralj je najprej – kot pogoj za črpanje evropskih sredstev – obljubil pokojninsko reformo. V zvezi z njo se med njegovim mandatom ni nič premaknilo. V času naslednje vlade je ekipa ministra Mesca to reformo izvedla. Posebej naporna so bila pogajanja z evropsko komisijo, saj je ekipa Ciglerja Kralja prikimala nerealnim napovedim komisije, zaradi katerih bi morali veliko bolj drastično rezati v pokojnine – tudi za dva odstotka BDP oziroma v današnjem denarju 1,5 milijarde evrov bolj! Del reforme je tudi zaprisega, da po prejemu sredstev ne bomo posegali v to področje na način, ki bi vplival na njene rezultate. V treh zahtevkih za sredstva so bili tudi trije mejniki pokojninske reforme in z njimi je Slovenija prejela skupaj 950,2 milijona evrov. Zdaj pa je taisti nekdanji minister prvopodpisani pod predlog zakona, ki bi deloma izničil učinke reforme in zagotovo pomenil vračanje vsaj dela sredstev Načrta za okrevanje.

Med vsemi predvidenimi ukrepi v interventnem zakonu je bilo zagotovo največ povedanega o tako imenovani razvojni kapici. Vi imate podatek, analize, kdo so zares ljudje, ki pri nas prejemajo plačo 7500 evrov bruto mesečno? 

Gre za približno odstotek zaposlenih, to je za okoli 9000 ljudi, z najvišjimi plačami. Uradnih podatkov sicer ni, a da se razbrati, da so to večinoma direktorji in člani uprav velikih, predvsem mednarodnih podjetij, nekateri zdravniki specialisti z večjim variabilnim delom za dežurstva, vodstvene funkcije in dopolnilno pogodbeno delo, pa nekateri vodstveni kadri v bančništvu in zavarovalništvu, nekaj je partnerjev v odvetniških pisarnah, čeravno ti pogosteje uporabljajo druge načine nagrajevanja. Le manjši del te skupine so vrhunski eksperti ali pa vodstveni kader v IT-podjetjih. Med inženirji, ki niso na vodstvenih položajih, takih plač praktično ni.

Sploh pa: nekomu z mesečno plačo 10.000 evrov bruto bi s predlagano socialno kapico ostalo na mesec približno 300 evrov neto več, torej tri odstotke, saj bi po eni strani plačal manj prispevkov, a zaradi manj plačanih prispevkov bi se mu zvišala osnova za dohodnino. Pri 15.000 evrih bruto bi imel s kapico manj kot šest odstotkov višji neto, pri 20.000 evrov bruto sedem odstotkov višji neto ...

Opozarjate, da s predlagano kapico dobijo nekaj sto evrov več kot brez nje? 

Ja, in se sprašuje m, ali je teh nekaj odstotkov plače res tista razlika, zaradi katere bi kdo prišel v Slovenijo ali ne oziroma odšel iz nje ali ne. Računsko sodišče je leta 2023 objavilo analizo bega možganov iz Slovenije. Ta se sicer ne spremlja sistematično, a med glavnimi razlogi za odhod so predvsem slabi odnosi na delovnem mestu, slabe možnosti za poklicni in karierni razvoj, za napredovanje in zaposlitev, diskriminacijo, pomanjkanje izzivov in privlačnih delovnih mest. Dvomim, da nekaj odstotkov višja plača odtehta vse to ali naredi delovno mesto odločilno privlačno. Predvsem pa je na predlagatelju dokazno breme, da dobro utemelji učinek tega ukrepa, ki javne finance stane približno 150 mio EUR na leto.

Razloga za paniko ni. Lani je primanjkljaj dosegel 2,5 odstotka BDP, dolg pa 65,7 odstotka BDP, kar je najnižja raven po letu 2012.

Iz kapice in drugih ukrepov v interventnem zakonu desnega trojčka skače GZS, ki zadnje dni že razglaša nove zahteve. Od nove vlade želijo, da v pol leta »ukine 5. dohodninski razred in zniža stopnje v 4. razredu z 39 na 36 odstotkov« ter odpravi »nesorazmerne« omejitve pri zaposlovanju tujcev. Ne odnehajo. 

Tega ne bi posplošil na celotno gospodarstvo. Imamo veliko dobrih podjetnikov, ki se zavedajo prednosti in odgovornosti vloge podjetnika, ki živijo za svoje izdelke in storitve in se bolj kot tarnanju in politikantstvu posvečajo svojemu delu, ki so mu maksimalno predani.

Zaposlitev predstavnikov delodajalskih združenj je po drugi strani odvisna od ponovnega imenovanja in pri tem želijo čim večji krog svojih »volivcev« opozoriti na svoja prizadevanja za njihove koristi. Tu pa potem nastopi tragedija skupnega, če si izposodim še en koncept iz teorije iger. Tako prihaja do sistemske erozije zavedanja, kaj pomenijo javne storitve in sistemi socialnega zavarovanja za družbo in gospodarstvo. Razumevanja, kaj se zgodi z razpoložljivostjo delovne sile brez dostopnih vrtcev in dolgotrajne oskrbe; kaj se zgodi z delovno silo brez kakovostnega in brezplačnega šolstva; kaj se zgodi z zahtevami delavcev, če morajo začeti doplačevati zdravstvene storitve; kaj se zgodi z učinkovitostjo delavcev, ki jih poleg vseh bremen v službi tlačijo še skrbi glede vsega naštetega – na primer dolg za plačilo zdravljenja itd.; kako to vpliva na njihovo izgorelost, absentizem itd.

Z razkrajanjem temeljnih podpornih sistemov v družbi si zastrupljamo ribnik, od katerega smo odvisni vsi – od dolgotrajno brezposelnega do najbolje plačanega. A po vseh možnih kanalih, od socialnih omrežij prek podkastov do tradicionalnih medijev, smo vsak dan bombardirani s sprevrženo retoriko »država mi jemlje«, »davki dušijo gospodarstvo«, ki vodi točno v tak razkroj – hkrati pa žal uspešno politično mobilizira (in radikalizira) predvsem tiste, ki jim taisti sistemi in storitve še najbolj lajšajo življenje. A ko se ti sistemi enkrat dokončno sesedejo, so spremembe ireverzibilne.

Kaj pa zaposlovanje tujcev? 

Tu pridemo do še ene nedoslednosti, da ne rečem hinavščine. Edina omejitev pri zaposlovanju tujcev je zmogljivost upravnih enot, da obdela vse vloge. Slovenski lastniki in upravljavci podjetij na leto v Slovenijo pripeljejo (ali plačajo, da jim jih pripelje posrednik) približno 20.000 tujcev, večinoma iz tretjih držav. Večinoma za preprosta, fizično naporna dela z nizko dodano vrednostjo – a tudi za dela, za katera bi lahko našli delovno silo znotraj držav EU, če bi jo le ustrezno plačali. Po drugi strani pa delodajalske organizacije, ki so ves mandat zahtevale dodatno sproščanje in pospeševanje zaposlovanja tujcev in nižanje standardov zaščite njihovih pravic, odprto paktirajo s politično opcijo, katere plakatni del volilne kampanje je temeljil na ksenofobnem sporočilu.

Vprašanja, ki smo jih želeli odpirati ta mandat, a ni bilo posluha zanje, so predvsem, kako bomo 20.000 delavcev, ki jih slovenski delodajalci pripeljejo vsako leto – čez leto dni pa imajo tudi pravico do združitve z družino – vključili v slovensko družbo. Kje, kako in kdaj se bodo naučili jezika, kje bodo nastanjeni, kam bodo hodili v šolo itd. Delodajalec dobi delovno silo, Slovenija pa dobi človeka – z vsem, kar spada zraven.

Interventni zakon močno posega tudi v javno zdravstvo, pod krilatico »Nazaj v središče vračamo bolnike!« izničuje nekatere spremembe. Recimo odpravlja prepoved sklepanja pogodb med javnimi zavodi in zasebniki – tudi s s.p-ji, za koncesionarje pa odpravlja omejitve glede plasiranja presežkov. Zdaj morajo koncesionarji presežke reinvestirati v dejavnost. 

Tudi to je prime r žaganja veje, na kateri sedijo. Zasebna dejavnost cveti, ker dopolnjuje javno zdravstvo – predvsem tam, kjer je bilo to desetletja sistematično podhranjeno in zanemarjeno, nalašč ali iz malomarnosti. Toda s postopnim razkrojem močnega jedra javnega zdravstva bo tudi vedno manj priložnosti za koncesionarje.

Tudi pri nepremičninah so rešitve v interventnem zakonu paradoksalne. Na eni strani znižujejo davke na dolgoročno oddajanje, hkrati zamrzujejo zakon o gostinstvu, ki bi omejil kratkoročno oddajanje, airbnb. Nižji davek utegne ostati pri najemodajalcih, najemniki si koristi ne morejo obetati. 

Tu lahko računamo, da bosta ponudba in povpraševanje oddelala svoje. Ker je ponudbe premalo, se tudi nižji davek ne bo prelil v nižje najemnine, ampak samo višjo neto pobrano najemnino. Ponovna sprostitev kratkoročnega najema, torej odprava nekih minimalnih korekcij, ki so uzakonjene z zakonom o gostinstvu, pa bo še bolj zmanjšala razpoložljivost nepremičnin za dolgoročni najem, kar pomeni še nižjo ponudbo stanovanj za dolgoročni najem in s tem še višji pritisk na cene.

Številni s.p.-ji niso niti samostojni niti podjetniki: med njimi so prisiljeni prekarci, davčni optimizatorji, a tudi pravi samostojni podjetniki.

Kaj pa dodatne davčne razbremenitve s.p-jev? 

Pri s.p-jih se že 15 let nalagajo zgrešene odločitve. Na zadnji dan prejšnjega leta je bilo v Sloveniji registriranih približno 121.550 samostojnih podjetnikov. Lahko bi se pošalili: Silicijeva dolina, ali mirno spiš? A tako kot morski prašički niso ne morski ne prašički, številni s.p-ji niso niti samostojni niti podjetniki. Med njimi so prisiljeni prekarci, ki delajo v prikritih delovnih razmerjih; med njimi so davčni optimizatorji, ki uporabljajo to, kar jim luknjasta pravila ponujajo – in med njimi so pravi samostojni podjetniki, obrtniki, samostojni ponudniki različnih storitev itd.

Prvi pogoj bi bil vzpostavitev reda, kdo je sploh lahko samostojni podjetnik in kdo ne. Potem bi lahko, kar zagovarjam, s transparentnimi ukrepi ciljano podprli tiste med njimi, za katere želimo, da obstanejo, čeprav brez podpore na trgu ne bi preživeli.

Morda zveni kruto, a podjetništvo pomeni tudi odgovornost. Če podjetnik s svojim poslom ne zasluži dovolj, da bi plačal vsaj toliko prispevkov, kot jih plača delavka z minimalno plačo, potem je težava v ekonomiki poslovanja oziroma poslovnem modelu, ne v previsokih prispevkih.

Leta 2017 so se vsi partnerji v socialnem dialogu strinjali z načelom »vsako delo šteje«, kar pomeni, da je vsako delo, ne glede na pravno podlago, enako obdavčeno in oprispevčeno. Naši predlogi v to smer so bili ostro zavrnjeni. Tako ostajamo pri tem, da dobrih 120.000 samozaposlenih, ki pomenijo več kot 12 odstotkov delovno aktivnih, plača 4,1 odstotka vseh prispevkov. Več kot tri četrtine jih plačuje najnižje možne prispevke. Tudi če upoštevamo tako imenovane popoldance, je nesorazmerje nesprejemljivo, krivično. Ponavljam, ne smemo metati vseh samozaposlenih v isti koš in zagotovo kaže nekatere med njimi podpreti, tako da drugi prispevajo njihov delež prispevkov in davkov. A ukrepi iz interventnega zakona ne gredo v to smer, temveč spet zgolj vrtajo luknjo v naš davčni sistem.

Vrniva se k uvodnemu vprašanju: s tem zakonom o razvoju ne bo razvojnega preboja. 

Ne. Za razvoj potrebujemo predvsem investicije, ki jih v zasebnem sektorju skoraj ni, kljub dostopnemu financiranju in nizki zadolženosti. Presežki zasebnega sektorja – govorim kot celote, seveda ne velja za vse – gredo preprosto iskat donose drugam, večinoma v nepremičnine in tuje finančne trge. Tako je večina razvojnih investicij v državi javnih, ta zakon pa jih bo zadušil. Potrebujemo operacionalizacijo bazičnega znanja, razvoj lastnih blagovnih znamk itd. Ne pa strela v koleno javnih financ. Javnofinančne težave pa vedno pomenijo breme na plečih delavcev in razkrajanje sistemov javnih storitev in sistemov socialne varnosti – to pa je naravnost protirazvojno.