Teden / Pedagoško in didaktično izstradani

Kdor se je mudil na predavanjih na visokošolskih zavodih ali pa se jih nostalgično spominja, je zagotovo opazil razlike v didaktičnih in pedagoških sposobnostih predavateljev. Nekateri profesorji so dobri predavatelji, drugi niso.

Za učitelje v vrtcih ter osnovnih in srednjih šolah je pedagoška usposobljenost jasno določena, opraviti morajo »najmanj 60 kreditnih točk po ECTS, od tega najmanj 15 kreditnih točk po ECTS neposredne pedagoške prakse«. Na visokošolski ravni merila določajo zavodi sami, a ob upoštevanju minimalnih standardov za izvolitev v nazive, kot jih določata svet za visoko šolstvo in zakon o visokem šolstvu. Ta zahteva preverjene pedagoške sposobnosti, na podlagi meril za izvolitev pa morajo pedagoške dosežke izkazovati le kandidati za naziv rednega ali izrednega profesorja, in sicer z objavo učbenika ali monografije, kar pa je nadomeščeno z znanstvenimi članki. Med merili univerz v Ljubljani, Mariboru in na Primorskem so razlike, skupno pa je, da ob prvih izvolitvah pedagoške sposobnosti preverjajo s preizkusnim predavanjem, pozneje pa predvsem na podlagi preteklega pedagoškega dela. Asistentom ob prvi izvolitvi praviloma ni treba dokazovati pedagoške usposobljenosti. Pedagoška in didaktična usposobljenost visokošolskih profesorjev sta torej potisnjeni v ozadje. V ospredju so kriteriji strokovnosti, medtem ko se pedagoško delo nekaterim zdi nujno zlo.

Da bi morale fakultete več pozornosti nameniti sistematičnemu pedagoško-andragoškemu usposabljanju, meni dr. Damijan Štefanc, profesor na Oddelku za pedagogiko in andragogiko ljubljanske Filozofske fakultete. Mladim visokošolskim učiteljem pogosto primanjkuje priložnosti za resno didaktično izobraževanje. Še posebej danes, pravi, »ko je študentov v različnih programih veliko in so skupine bistveno bolj heterogene, kot so morda bile včasih, ko je študiralo manj mladih. Poučevanje na fakultetah zato postaja bolj zahtevno tudi v širšem pedagoškem, ne le v ožjem didaktičnem smislu.«

Številni študenti se zagotovo sprašujejo, ali so kriteriji jasni in ali jih upoštevamo in preverjamo; gotovo se sprašujejo tudi, zakaj študenti pri nekaterih profesorjih doživljajo žalitve, zakaj se morajo pri določenih predavateljih, ne glede na izkazano znanje, »boriti« za ocene, zakaj pri nekaterih predavanjih študentje raje spijo …

Ana Svetel, predavateljica na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, ki je v Večeru pisala o pedagoškem paradoksu v visokem šolstvu, vidi prihodnost univerze v grajenju odnosov in človeškem stiku, še posebej v času, ko so vsebine množično na dosegu roke. »Iz človeškega stika lahko vzniknejo ustvarjalnost, radovednost in kritičnost. Smer, ki se mi zdi smiselna, je torej ne zgolj s fokusom na ’kaj’, temveč z več poudarka na ’kako’.«

Morda pa bi bilo za začetek dobro, da bi univerze profesorjem bolj sistematsko ponudile izobraževanja na področju pedagogike in sorodnih znanj. Nekateri profesorji bi to razumeli kot obliko pomoči, drugi pa bi, žal, nad vsem tem vihali nos.