Teden / Brezpravni tuji delavci

Španska vlada je začela z januarja napovedanim programom izredne legalizacije statusa okoli pol milijona priseljencev, ki v Španiji bivajo (in delajo) nezakonito. Predsednik vlade in vodja španskih socialistov Pedro Sánchez je proces označil za »nujen in pravičen«, saj bi morali ljudje, ki že živijo in delajo v državi (v kmetijstvu, turizmu, storitvenem sektorju ter v zdravstvu in domovih za ostarele), to početi »pod enakimi pogoji« kot vsi drugi prebivalci. Sliši se logično in pravično, a gre za svetlo izjemo na temni poti, ki jo je v zadnjem času odločno ubrala Evropa.

Španska ureditev statusov brezpravnih delavcev je nasprotje všečni politični teoriji, ki tuje delavce sprejema kot nujno zlo predvsem za različna nizko plačana zahtevna dela, a pod drugačnimi pogoji, kot veljajo za državljane, ter z nižjimi ekonomskimi, socialnimi in preostalimi pravicami. Novo razumevanje potrebnih, a nezaželenih tujcev se ne konča tu, pač pa se razteza tudi na arbitrarno odstranjevanje teh ljudi. Evropske vlade, evropska komisija ter mednarodna sodišča namreč vse pogosteje sodelujejo v procesu reinterpretacije dolga leta toge, strogo določene in tolmačene definicije mučenja in nečloveškega ravnanja, da bi omogočili in olajšali postopke vračanja tujcev tudi v države, kamor to zdaj ni mogoče. Živimo v času, ko veljavno resolucijo o vračanjih nadomešča evropska uredba, s čimer se bodo postopki poenotili, države članice pa bodo dobile pravno podlago za obvezno in pospešeno vračanje tujcev v države izvora, tretje države in periferne evropske ali druge države, kjer bo EU gradila migrantske centre.

Španija bo torej z amnestijo legalizirala pol milijona tujcev, ki v državi živijo brez urejenega statusa. Odločitev je naletela na ostre kritike španske in evropske desnice, a sama po sebi ni nič neobičajnega; Španija je tovrstno amnestijo v svoji zgodovini izvedla že večkrat, res pa je od zadnje minilo že 20 let. Tudi številka se morda na prvi pogled zdi visoka, a gre za en odstotek prebivalstva Španije.

Če bi se Slovenija odločila legalizirati status primerljivega števila tujcev, bi to storila za 21 tisoč ljudi. Veliko ali malo? No, Slovenija tega ni zmogla niti, ko bi v skladu z lastnimi zakoni in mednarodnimi zavezami morala – leta 1992 je z izbrisom približno takega števila ljudi statuse stalnega prebivališča tujcem celo odvzela.

Obetajoča se nova slovenska koalicija v tem pogledu tudi ne prinaša nič dobrega. Velika večina strank, zagotovo pa SDS, NSi, SLS ter Resnica, ima do tujcev iz tretjih držav, še posebej pa do migrantov iz oddaljenejših krajev, negativen odnos. Stranka, iz katere prihaja novi predsednik državnega zbora Zoran Stevanović, je omenjeno panevropsko ksenofobno teorijo vključila v svoj program. Ta predvideva takojšnje izgone, odvzem volilne pravice tujcem na lokalni ravni in, seveda, »omejitev socialnih pravic le na slovenske državljane«.