V središču / Dionizična keramika

Znamka Salto Dionys na prvi pogled pritegne z unikatnimi in drznimi keramičnimi izdelki zobčastega, skulpturalnega, ekspresivnega, skoraj divjega videza. Potem so tu še značilne barve: zemeljske, pa tudi izstopajoče pastelne in sladoledne. Toda znamka, za katero stoji priznani produktni oblikovalec Rok Oblak, je veliko več kot (le) to. Salto Dionys je nenehen razvoj, eksperiment, grajenje skupnosti in razmislek o neskončnih potencialih gline. Je ideja o trajnosti in lokalnosti; prizadevanje, kako iz materialov, ki so na voljo v naši neposredni okolici, ustvarjati premišljene, uporabne ter hkrati presenetljive in unikatne objekte.

Prav nič manj kot zgodba Salto Dionys ni zanimiva zgodba o stvaritelju te znamke, večkrat nagrajenem oblikovalcu Roku Oblaku, ki ga je življenje poneslo marsikam. Kako se je pravzaprav vse začelo? Na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO) je študiral industrijsko oblikovanje in se med študijem za en semester odpravil na izmenjavo v finsko prestolnico Helsinki. Tam je imel priložnost sodelovati pri projektu izdelave glinenih kuhalnikov na biomasne brikete za World Wildlife Fund. Nato se je s projektom odpravil v afriški Malavi, eno najrevnejših držav na svetu, kjer je idejo realiziral na terenu. Skozi delo z lokalnimi skupnostmi je razvijal rešitve, ki bi temeljile na dostopnih materialih in preprostih principih uporabe. Zamislil si je, da bi si lahko kuhalnik in gorivo zanj vsaka družina izdelala sama. V Malaviju naj bi namreč več ljudi umrlo zaradi vdihavanja onesnaženega zraka pri kuhanju kot zaradi nekaterih najbolj razširjenih bolezni, na primer aidsa ali malarije, zato je bil poudarek na učinkovitejšem izgorevanju in zmanjševanju škodljivih emisij.

Tako je razvil glineni kuhalnik, v katerega se vstavi biomasni briket, ki je videti kot nekakšen donut, ameriški krof. Narejen je iz odpadnih organskih materialov, ki jih uporabniki lahko najdejo v svojem lokalnem okolju in nato stisnejo v brikete. Ta način omogoča manjše izpuste ogljikovega dioksida, izvedba pa je prilagodljiva oziroma odvisna od okolja in lokalnih materialov. Projekt je postal njegova diplomska naloga, kasneje pa ga je nadgradil še na magistrskem študiju na Emily Carr University of Art and Design v kanadskem Vancouvru. Zanj je med drugim prejel zlato medaljo guvernerja Kanade, doma pa zlato nagrado na Bienalu oblikovanja (BIO).

V Kanadi je nekaj časa opravljal tudi precej visokotehnološke službe, sodeloval je denimo pri razvoju »head-up display« sistemov oziroma pametnih očal, še preden je svoja razvil Google. Te tehnologije so razvijali za različne naročnike, vse od Nase in vojske pa do koncernov BMW in Pirelli. Toda delo pred ekranom ga je sčasoma začelo izčrpavati, pogrešal je dinamiko, gibanje in neposreden stik z materiali. Medtem se je že vrnil v Slovenijo in svoj prostor pod soncem našel na Rimski cesti v Ljubljani, kjer je nastala Delavnica LEVO, danes skupnostni prostor eksperimentiranja, raziskovanja in srečevanja oblikovalcev keramike in rokodelcev drugih vrst.

Razvoj kuhalnikov na biomasne brikete ga je namreč privedel do oblikovanja gline. Tega pa se je lotil na samosvoj način: s pomočjo predelane kovinske stiskalnice briketov, tako imenovanim ekstruderjem, s katerim ustvarja serijske izdelke, a še vedno unikatne. Osnovni princip je dokaj preprost: glino namesti v ekstruder in jo pod pritiskom iztiska skozi različne šablone. Za večje formate uporablja robusten ekstruder iz predelane industrijske papirne preše, ravno ta hip pa je v procesu izdelave novega ekstruderja, ki bo združen s stiskanjem v 3D-tiskane kalupe. Napravo je poimenoval Britney Pro – po pop ikoni Britney Spears. Po njej je namreč poimenoval že svojo prvo stiskalnico za brikete, nastalo v Sloveniji, ki jo je medtem nadgradil že v kakšno peto različico.

V veliki meri je torej samouk, za kar pravi, da je pri delu z glino skoraj neizogibno: »Glina ponuja ogromno možnosti in dokaj hitro lahko razviješ nekaj, kar je čisto tvoje, svoj izraz, svoj jezik. Pri drugih materialih, kot sta na primer les ali kovina, je proces pogosto bolj načrtovan in tehnično pogojen. Pri glini pa je veliko več neposredne ekspresije in možnosti, da prideš do nečesa unikatnega. Tudi napake so del tega procesa in pogosto ravno iz njih nastanejo zanimive stvari. Več ko delaš, bolj to vidiš.« Bolj kot izključno umetniški kosi ga je že od samega začetka zanimala uporabna keramika, denimo vaze ali sklede – nekaj, kar si lahko privošči širši krog ljudi, obenem pa izstopa na polici. Izredno ga zanimajo tudi lastnosti gline kot materiala: zakaj je keramika v določenih primerih boljša od drugih materialov, kako vpliva na staranje pijač ali pripravo hrane. Predvsem pa ga zanimajo ideje ultra lokalnih zgodb: kako je lahko vse, od posode do embalaže in vsebine, povezano z določenim krajem. »Mislim, da to izhaja že iz magistrske naloge – ideja, kako v lokalnem okolju ustvariti nekaj smiselnega, hkrati pa razviti vsebino, ki je res specifična, unikatna in neponovljiva,« pravi. To mu je v izziv tudi pri delu z naročniki, katere rad spodbudi, da razmislijo, kaj imajo sami na voljo v lastnem okolju in kako bi to lahko vključili v izdelek.

Uporablja glino različnih vrst, od kupljene do reciklirane ter naravne, divje gline. Če je le mogoče, dela z naravnimi ali recikliranimi materiali: glino si nakoplje sam ali pa predela in ponovno uporabi podarjene ostanke. Tak pristop ima tako prednosti kot slabosti – priprava materiala in kopanje ter filtriranje gline sta časovno in fizično zahtevna, po drugi strani pa to pomeni nižje stroške ter manj odpadne gline, ki je je z naraščanjem števila oblikovalcev keramike vse več. »Gre za to, da najdeš ravnotežje – kdaj se splača vložiti čas in kdaj ne, pa tudi da razumeš, kakšno glino potrebuješ za določen tip izdelka.« Sicer pa, kot pravi, glina pride od vsepovsod. Večjo količino – okrog 700 kg zelo kakovostne gline, iz katere izdeluje večje kose – je na primer dobil s Koroške kot zapuščino umetnika. Trenutno sodeluje tudi pri projektu v Kranju, kjer bodo za pisarne v stavbi izdelali ročaje in označevalne table iz gline, ki so jo izkopali na sami lokaciji.

Največ gline nakoplje v Kraterju, začasnem produkcijskem prostoru, ki je vzniknil iz dolgo opuščenega, kraterju podobnega gradbišča za Bežigradom v Ljubljani. V sodelovanju s tamkajšnjim ustvarjalnim laboratorijem je razvil tudi set, ki vključuje skodelico, izdelano iz divje urbane gline (Krater kup), biorazgradljivo embalažo iz micelija oziroma podgobja, zasnovano v sodelovanju z mikrobiologom Primožem Turnškom (Krater kapsula), ter čaj in papir iz invazivnih rastlin, najdenih v Kraterju, kot je denimo japonski dresnik. Set je med drugim prejel znak odličnosti Made in Slovenia po izboru Centra za kreativnost.

Posebno mesto med njegovimi izdelki ima tudi Čebelino, organsko oblikovan pitnik za čebele, ki sta ga oblikovala skupaj z Luko Pleskovičem iz kolektiva Pjorkkala. Izdelan je iz porozne keramike, nastale z dodatkom žagovine v glino, skozi katero se filtrira voda in čista pronica na zunanjo površino, kjer se lahko čebele odžejajo. Čebelino se preprosto obesi na drevo na vrtu ali travniku, pa tudi v bolj urbanih okoljih, kjer pomembno prispeva k zdravju čebel. Projekt je sicer trenutno v mirovanju, pripravljajo pa načrte za serijsko proizvodnjo v okviru tovarne zavoda Knof.

Ste se morda do te točke vprašali tudi o samem imenu znamke, Salto Dionys? Od kod sploh prihaja in kaj pomeni? Združuje namreč besedi premet in ime starogrškega boga vina, trgatve, plodnosti, gledališča in ekstaze. »Ko sem si moral v okviru inkubatorja Centra za kreativnost hitro izmisliti ime, sem razmišljal, kaj sploh predstavlja to, kar delam – neka fizična spretnost, veščina, ki zahteva precej fizične moči in kontrole. Zato ’salto’, kot neka gibalna, telesna komponenta oblikovanja. Po drugi strani pa ’Dionys’ kot užitek, hedonizem, nekaj bolj igrivega in čutnega, kar se mi zdi, da pogosto manjka v uporabni keramiki, ki je velikokrat zelo funkcionalna in minimalistična.« Sam se, kot pravi, rad bori proti temu strogo modernističnemu pristopu, kjer mora biti vse čisto, racionalno, »pravilno«. Bližje mu je maksimalizem; izrazite, markantne barve in oblike.

Tudi sam je bil sprva presenečen ob porastu zanimanja in navdušenja nad ustvarjanjem z glino, ki smo mu pri nas priča v zadnjih letih. »Zdi se, da je zanimanje res eksplodiralo. Tudi dobavitelji pravijo, da prodajo več peči kot kadarkoli, v ljubljanskem Centru Rog je keramični studio nenehno poln, delavnice so pogosto zasedene vnaprej. Mislim, da je razlog v tem, da je keramika zelo dostopna – hitro lahko začneš, ni tako nevarna kot delo z lesom ali kovino, hkrati pa ima močan socialni in meditativni vidik. Delaš z rokami, vmes se lahko pogovarjaš, ustvarjaš nekaj uporabnega. Vsak potrebuje skodelico ali krožnik, hkrati pa lahko v te izdelke vneseš nekaj svoje osebnosti.«

Rok Oblak Salto Dionys imenuje mikro rokodelsko združenje, saj ga pomembno sooblikujejo tudi drugi. Že od začetka je želel, da gre za nekaj širšega, kolektivnega, za nenehno sodelovanje, povezovanje, medsebojno oplajanje in skupnost. Njegovo delo je danes kombinacija veliko različnih stvari: od vodenja delavnic oblikovanja gline do prodaje lastnih izdelkov ter dela po naročilu in sodelovanja z raznimi trgovinami in restavracijami. Ob tem ves čas razvija še embalažo iz odpadnih materialov, kot sta micelij in bioplastika. V Zelenem labu ljubljanskega Centra Rog vodi delavnice, kjer se udeleženci seznanjajo z biomateriali ter jih iz odpadkov ustvarjajo tudi sami. Gre torej za kombinacijo naročil, eksperimentiranja in lastnega razvoja ter predajanja znanja. Kot pravi, vselej poskuša vzpostaviti sistem, ki je finančno vzdržen in obenem zanimiv tudi zanj. »Na koncu me najbolj žene to, da ne delam vedno znova istih stvari, pač pa razvijam nove procese, materiale, ideje, se igram. Da me stik z materialom še vedno lahko preseneti.«