V središču / Iskrenost materiala

Mlad arhitekturni biro v svojih začetkih pograbi tako rekoč vsak projekt, ki mu pride pod roke, pa naj bo to zasnova prijateljeve drvarnice, preureditev kopalnice ali načrt nadstreška za avtomobil. Davorin Počivašek in Urban Petranovič pa sta se, ko sta leta 2017 v iskanju večje ustvarjalne svobode zapustila biro Bevk Perović in šla na svoje, zadeve lotila precej bolj velikopotezno.

Ime sta si nemudoma ustvarila z nepričakovanimi zmagami na dveh velikih javnih natečajih: najprej za gasilski dom oziroma Dom zaščite in reševanja v Trzinu, kmalu za tem pa še za novi Zavod za prestajanje kazni zapora Ljubljana v Dobrunjah. S tem sta postavila močne temelje za vznik zares ustvarjalnega arhitekturnega biroja, o čemer zgovorno priča njun bogati opus, pa tudi dejstvo, da se je tandem v manj kot desetletju razširil v dvanajstglavo moštvo.

Do takšne rasti podjetja je prišlo popolnoma nepričakovano. »Tudi midva se še vedno sprašujeva, kako se je sploh zgodilo. To vsekakor ni bil najin načrt. Ideja je bila, da bova sama sedela v pisarni. Imela sva celo prostor, kjer naj bi delala v dvoje, v znatno manjšem obsegu,« se spominja Počivašek. In doda: »Ampak že prvi natečaj, ki smo ga delali, tj. zapor, je bil ogromen. Takšnega projekta ne moreš izpeljati v dvoje, zato je bila pomoč sodelavcev nujna.«

Snovanje zapora je, zlasti ko gre za enega prvih projektov novonastalega biroja, precej nenavaden in zahteven podvig, ki ob večplastnem naboru arhitekturnih in urbanističnih vprašanj odpira tudi vrsto etičnih in moralnih dilem. Ali lahko arhitektura soustvarja bolj humane pogoje prestajanja kazni, ne da bi pri tem oslabila osnovno funkcijo nadzora in varnosti? Kje potegniti mejo med nadzorom in dostojanstvom? Kot razloži Počivašek, so si arhitekti sprva belili glave z dilemo, »ali sploh želimo ustvariti prostor, kjer bodo ljudje zaprti«. A ob podrobnem pregledu razpisa so prepoznali pozitivne, človekoljubne vzgibe naročnika, ki ga je zanimalo prav to: ali lahko arhitektura pripomore k dejanski resocializaciji, rehabilitaciji in pripravi na družbeno integracijo zapornikov. »Ali lahko kot arhitekti to podpremo in posredno izboljšamo te procese? To se nama je zdel res zanimiv in smiseln izziv,« se spominja Davorin Počivašek.

Prepričan je, da je biro na natečaju zmagal prav zato, ker se je projekta lotil nekonvencionalno in zasnoval izviren tloris, ki se ni zgledoval po običajnih tipologijah zaporov, temveč je te obrnil na glavo. Klasični zapori so oblikovani kot zvezde oziroma pentagrami: paznik je v središču, kjer ima pregled nad kraki stavbe, v katerih se nahajajo celice. Arhitekti Počivašek Petranovič pa so zasnovali naselje manjših enot, ki je namesto centralnega nadzora organizirano okoli notranjih dvorišč oziroma atrijev. Namesto osrednje točke nadzora se nadzorni sistem razprši na niz modulov, povezanih s krožnim hodnikom. Nadzor je tako še vedno učinkovit, vendar na mnogo manj represiven in zadušljiv način: postane skorajda neopazen del prostorske organizacije.

Ključna poteza zasnove je tudi, da zaporniki iz svojih sob nimajo neposrednega pogleda na zunanji obod oziroma ograjo, kar bi bilo zanje seveda klavstrofobično, temveč se pogled iz celic odpira v notranje dvorišče, od koder pronica obilica naravne svetlobe. Arhitekti so se namreč zavedali, da »vprašanje humanosti ni prisotno le v tlorisni zasnovi, temveč tudi v atmosferi, zato smo želeli ustvariti pogoje, ki bodo obsojence spominjali na življenje zunaj zapora«, pravi Petranovič. Atrije so zato zasnovali kot zelene prostore z drevesi in grmičevjem, stene pa so ozelenjene z bršljanom, s čimer so zapornikom omogočili stik z naravo in spremembami letnih časov.

Zavod za prestajanje kazni zapora v Dobrunjah, ki so ga Arhitekti Počivašek Petranovič zasnovali pred slabim desetletjem, a je bil zgrajen šele nedavno, bo vsekakor najprijaznejši med slovenskimi zapori, a na cinično opazko, da bo to najbolj luksuzen in zaželen zapor v državi, Počivašek odgovarja trezno: »Seveda si v resnici nihče ne želi biti zaprt. Prav zato pa je odgovornost arhitekture toliko večja – ne ustvarja iluzije prijetnosti, temveč v neizogibnih omejitvah poišče dostojanstvo za zapornike.«

Notranja oprema zapora je nastala v sodelovanju z zaporniki. Arhitekti so izdelali prototipe pohištvenih elementov, naredili natančne in enostavne načrte za njihovo izdelavo, nato pa proizvodnjo prepustili kar samim zapornikom. Ti so v zaporskih delavnicah izdelali večino pohištva, ki ga bodo po preselitvi tudi sami uporabljali. »S tem se je ideja arhitekture kot orodja resocializacije razširila še na raven notranjega opremljanja,« razmišlja Počivašek.

To zamisel je delno navdihnil projekt Autoprogettazione, katalog načrtov za DIY (»naredi-sam«) pohištvene elemente, ki ga je v sedemdesetih ustvaril sloviti italijanski oblikovalec Enzo Mari, s čimer je dizajnersko pohištvo postalo dostopno navadnim smrtnikom. Ob tem gre omeniti, da je bilo s pomočjo Marijevih ikoničnih načrtov opremljeno tudi zasebno stanovanje pod ljubljanskim gradom, katerega prenova je Arhitektom Počivašek Petranovič leta 2022 prinesla nagrado za najboljši zasebni interjer na Mesecu oblikovanja. Gre za projekt, s katerim so arhitekti biroja dokazali, da znajo tudi z malim narediti veliko in da majhen proračun ni nujno omejitev za njihovo ustvarjalnost. Temno, zatohlo, plesnivo in vlažno pritlično »luknjo«, ki na prvi pogled ni imela prav veliko potenciala, so z odstranitvijo dotrajanih elementov in starih ometov preobrazili v eno najsvetlejših stanovanj v prestolnici – stanovanje so namreč »olupili« do stare konstrukcije, s čimer je vanj vstopila obilica naravne svetlobe, na novo razgaljene kamnite stene in opečnate oboke pa so v celoti pobelili.

Izjemno svetla bo tudi nova Centralna univerzitetna knjižnica v Podgorici, črnogorski prestolnici. Z njeno zasnovo so Arhitekti Počivašek Petranovič nedavno osvojili prvo nagrado mednarodnega javnega natečaja, na katerem je tekmovalo več kot 160 birojev in kolektivov. Vzorec je jasen: biro vztrajno zmaguje na velikih natečajih, za katere se sprva zdi, da na njih nima prav veliko možnosti za zmago. »Ko se nam zdi, da smo zadevo dobro naredili in da imamo res dobre možnosti, natečaja navadno ne dobimo. In ko se nam zdi, da nimamo veliko šans, pogosto uspemo,« smehljaje opaža Počivašek.

Pri zmagoviti zasnovi knjižnice v Podgorici so arhitekti izhajali iz preproste, a izjemno učinkovite ideje: kroga. Pojavila se je že v zgodnjih fazah snovanja in se kljub številnim iteracijam – nastalo jih je okoli 80 – izkazala kot najbolj logičen odgovor na razdrobljen kontekst lokacije. Okoliške fakultetne stavbe so namreč razpršene po podgoriškem študentskem kampusu, kolosejska knjižnica, ki bo njegovo srce, pa, kot je zapisala žirija natečaja, »odpravlja hierarhično organizacijo neposrednega urbanega konteksta«.

Ključni premik se je zgodil pri razumevanju tipologije stavbe. Arhitekti so se namerno oddaljili od ideje tradicionalne čitalnice kot tihega, skoraj sakralnega prostora; nadomestili so jo s konceptom sodobne knjižnice kot hibridnega okolja, ki ni namenjeno le izposoji knjig ali tihemu branju in učenju, temveč tudi skupinskemu delu in druženju. Temu sledi odprta tlorisna zasnova, ki omogoča fleksibilno rabo prostora, medtem ko bo konstrukcijski sistem betonskih plošč, podprtih s sedmimi krožnimi jedri, ustvarjal jasno, intuitivno razvidno prostorsko logiko. V središču stavbe se bo odpirala monumentalna, šestnajstmetrska avla z bujnim zelenim atrijem, ki bo delovala kot orientacijsko jedro, saj bo vertikalno povezala vse etaže.

Opus Arhitektov Počivašek Petranovič je izjemno raznolik. Vsebuje novogradnje in prenove, enodružinske hiše in večstanovanjske bloke, zasebne in velike javne objekte, kot sta denimo univerzitetna knjižnica in zapor. Nabor del biroja je posledično tudi slogovno eklektičen in v njem na prvi pogled težko prepoznamo očitno estetsko rdečo nit. A ker arhitekti neomajno sledijo določenim principom,  lahko med njihovimi projekti, čeprav se zdijo laičnemu očesu zelo različni, prepoznamo močne vzporednice.

Eden od principov je povezan z jasnostjo idej. »Dobra zasnova projekta je tista, ki jo lahko razložiš v dveh ali treh stavkih,« pravi Petranovič. In doda: »Pri tem je ključno, da se ta jasna ideja skozi proces ne razblini, temveč se razvija in ostane berljiva tudi v končnem objektu.« Davorin Počivašek ob tem omeni še pomembnost tipologije: »Stavba mora s svojo pojavnostjo že navzven izražati lastno vsebino in kontekst. Njena funkcija mora biti razvidna povsem intuitivno, skorajda podzavestno.« Počivašek kot učinkovit primer tovrstnega poudarka tipologije navede pilotni projekt tandema, ki je pravzaprav nastal že pred uradno vzpostavitvijo biroja: gasilski dom v Trzinu. Forma stavbe, ki je interpretacija stolpov gasilskih domov, namenjenih sušenju cevi, že navzven odraža vsebino stavbe, na katero namiguje tudi rdečkasta barva fasade. »Stavbe ni bilo treba posebej označiti z napisom ali kako drugače. Mimoidoči jo intuitivno prepoznajo kot gasilski dom.«

Ključno načelo biroja Počivašek Petranovič je, da mora biti stavba videti sodobna, pri čemer se mora izogibati aktualnim trendom. »Tu ne gre za splošen odpor do trendov, temveč predvsem za skrb, da se naše hiše ne bi slabo starale, da se v nekaj desetletjih ne bi spremenile v časovne kapsule – morajo biti sodobne, a hkrati odporne proti staranju,« pravi Počivašek. S tem je povezan še en princip biroja – naklonjenost osnovnim materialom, kot so opeka, beton in les. »V preteklosti so bile izjemno priljubljene plastika in umetne mase, ki so delovale ’high-tech’, a se je čez čas izkazalo, da se izjemno slabo starajo,« ob tem pravi Petranovič. »Po drugi strani pa zgodovina dokazuje, da se lahko materiali, kot je beton, lepo ohranijo več kot stoletje ali pa še več: s časom lahko postajajo čedalje lepši.«

Urban Petranovič poudari še eno ključno načelo biroja, ki mu pravi »iskrenost materiala«. Pri ustvarjanju se vselej izogiba imitacijam, torej nikdar ne dela z materiali, ki se pretvarjajo, da so nekaj drugega. »Les je les, beton je beton, kamen je kamen,« pravi Petranovič. Poudari, da je s to iskrenostjo povezan tudi njegov odpor do maskiranja: »Če je nosilec betonski, ga pustimo betonskega. Karseda malo stvari prekrivamo ali maskiramo – raje pokažemo konstrukcijo takšno, kot je, da se jasno vidi, kako je hiša sestavljena.«

Ta načela so zelo jasno vidna pri prenovi ljubljanskega lokala TOZD na novi lokaciji – Cankarjevi cesti v središču mesta. Projekt izhaja iz razmisleka o prostoru, ki je v preteklosti gostil različne dejavnosti, kar se je kazalo v plasteh različnih posegov. Arhitekti se temu niso uprli z novo, dominantno podobo, temveč so izbrali nasproten pristop: razkrivanje obstoječega. Stene, strop in tlaki so večidel ostali neobdelani, edini izrazitejši poseg pa predstavlja pas v višini dobrega metra, ki prostoru doda občutek reda v sicer načrtno ohranjenem kaosu preteklih slojev. Domiselna je tudi postavitev nekonvencionalno nizkega osrednjega pulta, ki je pravzaprav zasnovan kot miza, kar briše mejo med pripravo in postrežbo ter omogoča bolj neposreden stik med gostom in gostiteljem. Vsa prenova tako uteleša principe biroja – iskrenost materialov, razgaljenost konstrukcije in odpornost proti staranju.