V središču / Oživljanje sivih con

Za nagrado Evropske unije za sodobno arhitekturo oziroma nagrado Miesa van der Roheja se je letos potegovalo kar 16 zelo raznolikih projektov iz Slovenije, ki jih je prispevalo 14 slovenskih arhitekturnih birojev. Med njimi so bili denimo novo pokopališče v Ankaranu (Void arhitektura, Studio AKKA), pa novo kopališče v ljubljanskih Vevčah (Gužič Trplan Arhitekti), stanovanjska stavba Elipsa v Ljubljani (Sadar+Vuga, gregorc/vrhovec arhitekti in Studio Krištof), prenova železniške postaje v Novi Gorici (Sadar+Vuga) in Štukljeva brv čez reko Krko v Novem mestu (Jereb in Budja arhitekti, skupaj s Ponting – Pipenbaher Consulting Engineers). Slovenija je bila po številu oddanih kandidatur tokrat celo na izjemno visokem četrtem mestu. Smo že zato pričakovali, da bi si kateri od naših projektov med 410 prijavljenimi iz vse Evrope eno od obeh nagrad – na dve leti namreč podelijo dve nagradi, imenovani po enem največjih arhitektov 20. stoletja, arhitekturno nagrado in nagrado za vzhajajočo arhitekturo – lahko tudi izboril? Naj smo ali ne, zgodilo se je prav to: nadomestni objekt Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana, avtorska rešitev biroja Vidic Grohar Arhitekti iz Ljubljane, se je najprej prebil med sedem finalistov, prejšnji petek pa je pometel še s preostalo konkurenco in osvojil evropsko nagrado za vzhajajočo arhitekturo.

Gre za objekt sredi industrijske cone na Litostrojski cesti v ljubljanski četrti Šiška, v katerega se je pred slabima dvema letoma iz dotrajane matične stavbe sredi mesta – več kot sto let stare palače s prizidkom iz šestdesetih let, ki jo je inšpektor zaradi dotrajanosti ukazal izprazniti – preselilo naše osrednje nacionalno gledališče. Nekdanja industrijska hala je že nekaj let prej novo življenje živela kot prireditveni prostor L56, leta 2024 pa so jo po zamisli biroja Vidic Grohar Arhitekti predelali tako, da na 4231 kvadratnih metrih površine gosti celoten program gledališča – Veliki oder in Malo Dramo, vadbene odre, garderobe igralskega ansambla in druge nujno potrebne prostore, kot so denimo pisarne. Prav zato so ta prostor tudi izbrali.

Projekt je še pred vzpostavitvijo odmeval, dobil je ogromno publicitete, ki pa ni bila zgolj pozitivna. Pravzaprav bi, če bi potegnili črto, ugotovili, da je bilo negativnih odzivov bistveno več, vendar pa se večina ni nanašala na arhitekturo, temveč na izbor lokacije objekta, češ da je ta »odročna«, ali na dogovorjeno najemnino, češ da je previsoka (v prvih treh letih znaša 71 tisoč evrov mesečno ali 16,78 evra na kvadratni meter, kar pa je, kot so poudarjali v gledališču, »primerljivo s povprečnimi cenami za najem poslovnih prostorov v Ljubljani«), pa tudi na vprašanja, ali je lastnik Miran Boštic do uporabnega dovoljenja za objekt prišel po legalni poti in zakaj pri prenovi objekta za potrebe javnega gledališča, ki jo je sicer vodil in financiral lastnik zasebnik, ni bil narejen javni natečaj. Vse to je še potenciral in razplamteval propagandni stroj stranke SDS, ki je v nadomestnih prostorih prepoznal priročno orodje za nenehno politično obračunavanje z ministrico za kulturo Asto Vrečko. A tudi sami uporabniki, zaposleni v ljubljanski Drami, so medtem že izrazili kar nekaj kritik, češ da imajo težave denimo z akustiko in suhim zrakom, sicer lepo poslopje pa je kljub vsemu še vedno skladišče in ne objekt, zasnovan posebej za izzive gledališča. Tako se je na seznamu očitkov v nezaupnici, ki so jo zaposleni pred letom dni izrekli tedanji ravnateljici gledališča Vesni Jurca Tadel in zaradi katere je ta odstopila, znašlo tudi nezadovoljstvo s sedanjimi prostori.

Z vsem tem se mednarodna komisija, ki je nadomestnim prostorom Drame podelila nagrado EU za vzhajajočo arhitekturo, ni ukvarjala. Prostore si je ogledala – in kot je zapisala v utemeljitvi, jo je prepričala predvsem sposobnost objekta, »da začasno stanje preoblikuje v močno in trajno arhitekturno izjavo, saj opuščeni industrijski kompleks aktivira kot živahno kulturno infrastrukturo«. Kot je še dodala komisija, ki jo je vodil čilski arhitekt Smiljan Radić – letošnji Pritzkerjev nagrajenec, torej aktualni prejemnik v svetu najuglednejšega priznanja za arhitekturo – in katere članice je bila tudi slovenska arhitektka Tina Gregorič, nadomestni objekt ljubljanske Drame »s serijo natančnih in stroškovno učinkovitih posegov na novo opredeljuje razmerje med trajnostjo in ponovno rabo ter ustvarja zaporedje prilagodljivih in vključujočih prostorov, ki širijo kulturno življenje mesta«.

Anja Vidic in Jure Grohar, ustanovitelja nagrajenega biroja Vidic Grohar Arhitekti, pravita, da nagrade, enega najpomembnejših arhitekturnih priznanj, nista pričakovala in da je bila že uvrstitev med sedem finalistov vrhunski dosežek. Sta pa prepričana, da takšna priznanja presegajo posamezen projekt in »opozarjajo na kakovost sodobne arhitekture v določeni regiji«. »Tudi direktor nagrad, Ivan Blasi, je zato na razglasitvi poudaril, da Slovenija izstopa po visoki ravni sodobne arhitekture,« pravita.

Kot dodajata, podobno kot mednarodna komisija, je projekt »s transformacijo industrijskih objektov v Litostroju, z začasno arhitekturo, grajeno za nekaj let ’gostovanja’ Drame, namesto zgolj tehnične rešitve uspel z ekološkim pristopom ponovne uporabe obstoječih materialov in elementov ustvariti arhitekturo, enakovredno tisti, ki se gradi za dolgo časovno obdobje. Začasna Drama na degradirani lokaciji kaže, kako lahko sivo cono v bližini mestnega središča programsko in pomensko vključimo v mesto.«

Zavedata se tudi, da je imel projekt, še preden je zaživel kot gledališče, »na žalost veliko negativne publicitete, zato je mednarodno priznanje, ki ni obremenjeno z lokalnim političnim obračunavanjem, še toliko bolj pomembno«. Njun cilj je bil »znotraj kratkih časovnih okvirov narediti najboljši možni arhitekturni projekt, začasni dom ene osrednjih slovenskih kulturnih institucij«. Sicer pa menita, »da je grajen prostor izjemno pomembna nacionalna družbeno-kulturna kategorija in mora presegati vprašanja takšne ali drugačne politične opcije. Politični akterji bi zato morali skrbeti, da se izvede arhitekturne projekte javnega značaja, ki pa morajo biti najvišje kvalitete. Grajeni prostor je namreč končna in neobhodna dobrina, namenjena bivanju sedanjim in kasnejšim generacijam.«

Kot trenutno kaže, bo SNG Drama Ljubljana v svojem nadomestnem objektu na Litostrojski cesti ostala še kar nekaj časa. Najemno pogodbo so sprva podpisali za tri leta, dve sta že naokrog, medtem pa se je zaradi blokade sosedov močno zapletlo s prenovo matičnega objekta, za katero še niso uspeli pridobiti gradbenega dovoljenja; vprašanje je, ali ga sploh bodo. Zato se zdi vse bolj na mestu tudi zamisel, da bi morala država objekt, ki je zdaj že široko prepoznaven kot prostor kulture, sčasoma odkupiti in se tako ogniti plačevanju najemnine. Kasneje – ko in če se zgodba z Dramo razreši – pa ga lahko nameni drugim akterjem na področju kulture v največji prostorski stiski. Potrebe po produkcijskih prostorih v kulturi so namreč izjemno velike.

Obe tokratni nagradi Evropske unije, tako »slovensko« nagrado za vzhajajočo arhitekturo kot nagrado za arhitekturo, ki jo je prejela »inteligentna in natančna preobrazba« kongresnega centra iz 50. let Charleroi Palaisdes Expositions v Valoniji (birojema AgwA in architecten jan de vylderinge vinck jo je naročilo mesto Charleroi), bodo sicer slovesno podelili 11. in 12. maja v Paviljonu Miesa van der Roheja v Barceloni.